Kolektivizem, egalitarizem in socialni mir

Posted by in Članki, Politični sistem 09 Jul 2011
Avtor: Vid ŽibernaDr. Vesna Vuk Godina v intervjuju na nacionalnem radiu omenja, da zahodni, kapitalistični, demokratični tip družbe v RS ni možen. Ta pravila naj bi bila ustvarjena za velike države, kjer večine socialnega prostora ne prekrivajo neformalne mreže. V primeru RS gre za državo z drugačno socialno zgodovino relativno revnih ljudi, ki so morali preživeti na majhnih krpah zemlje. Zato se je razvil kolektivistični način preživetja. Slovenci imamo po njenem mnenju idejo, da smo individualisti, vendar je matrica slovenskega preživetja kolektivistična, samoupravni socializem je ustvaril Kardelj, Slovenec. Slovenci so delavni, a kljub temu, na podlagi anketnega izpraševanja, bolj cenijo prosti čas kot delo. Prosti čas pa pomeni gojenje socialnih stikov. Zato so Slovenci bolj prizadeti zaradi prekinitve socialnih vezi v službi, kot zaradi izgube dohodkov. Po njenem mnenju ukinjamo nekaj, kar deluje in vsi razumemo in smo krizo zakuhali sami (za zgled daje podjetje Revoz Novo mesto – meni, da je v praksi potrebno uvesti kolektivno odločanje in vodenje, kjer pozabi na dejstvo, da je Revoz krepko subvencioniran s strani države in je kolektivno odločanje le del mozaika »uspešne« tovarne). Strinjam se, da je slovenska kriza močno endogeno pogojena, vendar pretežno ravno iz diametralno nasprotnih razlogov kot jih navaja Godina, čemur posvečam svoj prispevek.

Omenja tudi Jožeta Mencingerja kot človeka z ogromno znanja, znano pa je, da njegov idejni svet pooseblja slovenski razvoj zadnjih 20 let, od bizarnih privatizacijskih idej, preko propadle ideje o nacionalnem interesu, do rezultatov: geneze tajkunov in podaljšane gospodarsko-socialne krize. Nisem naklonjen njeni ideji, da bi bil on tisti, ki naj bi dejal še naprej vodilne rešitve za izhod iz krize (gašenje požara z bencinom). V nasprotju z Godino menim, da kolektivizem ni enoznačen pojem. Sam ločim dve obliki: zdravi kolektivizem in nezdravi, brutalni kolektivizem.

Zdravi kolektivizem se kljub levi usmerjenosti trenutne slovenske koalicije zakonsko zatira (kriminaliziranje sosedske pomoči preko protislovnega Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno; prepovedi gradnje stavb v lastni režiji; preganjanju vrtičkarstva brez ponujene »samooskrbne« alternative; raznih EU (evro-socialističnih) direktiv o prehrani – HACCP, ki delujejo v korist multinacionalk, malega človeka pa zatirajo,…), z edinim ciljem, polnjenjem proračuna. Mnogo državljanov RS ima izredno nizke dohodke in jim popoldanske dejavnosti omogočajo osnovno preživetje. Gre seveda tudi za sivo ekonomijo, sporno pa je, da država preganja tovrstne aktivnosti, preden omogoči stimulativno podjetniško okolje, z manj administrativnimi ovirami in manj obdavčitev.

Nezdravi kolektivizem – tipično slovensko prerazdeljevanje brez meritokratskih vrednot, ki pa se zakonsko in medijsko spodbuja. Državljani dobimo drobtinice, kar politiki v zameno daje legitimnost pri megalomanskih projektih, ki segajo krepko čez mejo finančne racionalnosti, korupcije in kriminala. Aktualna je centralnoplanska politika, ki po mnenju slovenske politične oligarhije in slovenskih medijev vedno vse bolje ureja od državljanov in prostega trga, zanjo pa se uporabljajo evfemizmi, ki zakrivajo, da gre v resnici za tipični, v praksi preizkušeni in zavrženi sovjetski model razvoja družbe: nepovratne subvencije; državne investicije (osnovni izračuni in praksa kažejo, da bi izdelki in storitve na prostem trgu po ceni, kakovosti in času izvedbe dali boljše rezultate v gospodarskem in socialnem smislu); Japti; centri odličnosti; kompetenčni centri; izganjanje dobrih delodajalcev (Pipistrel, Akrapovič, …), prerazporejanje povprečnim in slabim (Mura); uvajanje socialnega podjetništva (tudi preko davkov pobranih od oseb z minimalnimi dohodki), kljub temu, da je dela dovolj; zanikanje dobrih razvojnih modelov (Švica), … vse skupaj dejansko deluje socialno nepravično. Privatizacija ne bo nikoli transparentno izvajana in zaključena, ker bi se rente interesnim skupinam (sindikati, študentski funkcionarji,…) in oligarhijam, ki nam diktirajo sedanjost skrčile, besedna zveza socialni dialog je močno zlorabljena. Najboljši primer je vladna reakcija na prihod krize, kjer se je država izdatno zadolžila enako kot npr. Nemčija, ni pa denarja namenila koristno za spodbujanje gospodarske aktivnosti v smislu investicij in nižanja davkov in s tem za ustvarjanje delovnih mest (kljub podvojitvi javnega dolga iz slabih 22 % BDP v letu 2008 na približno 45 % junija 2011), temveč zgolj za redno porabo, naredila je nasprotno kot druge države. Slovenija se je Titoistično zadolževala za ohranjanje socialnega miru in ponovila lekcijo iz zgodnjih osemdesetih let, ko se je zaprla pipa poceni kreditov in je Jugoslavija mednarodno bankrotirala, kar je v poznih osemdesetih še dodelala z močno inflacijo in proračunskim bankrotom. Vse navedeno pa je bila v veliki meri posledica umetnega ustvarjanja polne zaposlenosti. Zapravljamo čez svoje zmožnosti, zapravljanje pa je čedalje dražje in prebivalstvo siromašnejše. Tako je vlada v letu 2009 sprejela Zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in Zakon o delnem povračilu nadomestila plače, kjer gre za tipična zakona za ohranjanje socialnega miru. Ljudem se da denar, da sedijo tiho doma in ne ustvarjajo ničesar, nobene dodane vrednosti, potem se jim še iz dodatnih sredstev plača izobraževanja, kjer verjetno spet kdo zasluži, učinka pa ni (učinek je bil po mojem mnenju najbolj kontroverzna beseda iz populističnih razlogov neizvedenega Janševega reformnega paketa). Istega leta je vlada sprejela še Jamstveno shemo za fizične osebe, nekaj podobnega zaradi česar se je v ZDA rodila svetovna kriza. V času krize smo v RS brez rasti produktivnosti v zasebnem gospodarstvu povišali plače v javnem sektorju (cca 10 %), hkrati pa še administrativno dvignili minimalno plačo. Minimalna plača se je eksponentno zvišala za 22 % iz 460 € na 562 €, v letu 2011 pa znaša že 572 € neto. Ne gre za idejo, da ne bi delavcem privoščil spodobnega dohodka, marveč za opozarjanje na nepremišljeno-populističen ukrep, ki povzroča verižno reakcijo dviga plač višjih razredov in posledična odpuščanja ter težave z nudenjem enakovrednih storitev v nevladnem sektorju (programi socialnega varstva). Če se privatni sektor krči zaradi manjšanja naročil (nižanje plač, odpuščanja), je iz vidika vzdržnosti javnih financ in socialne komponente, nepremišljeno administrativno vsiljevati višje plače v javnemu sektorju, ki naj bi slonel na produktivnosti privatnega sektorja. Razmerje med privatnim in javnim sektorjem pri vprašanjih varnosti in donosnosti, je v RS porušeno. Pri nas je zaposlitev v javnem sektorju bolj varna in hkrati bolj donosna.

Ostalo zadolževanje pa je šlo za razne oblike (povišanih) socialnih transferjev, pri čemer lahko veliko krivde pripišemo ZRSZ in popolnoma neustrezno urejenemu trgu dela, saj bi ljudje lahko delali krajša ali manj zaželena dela, pa niso k temu zavezani zaradi »neizgube« transferjev. Morda bosta ne tem mestu v prihodnosti naredila več reda Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih z uvedbo enotne vstopne točke. Če zaključim to poglavje, denar za zadolževanje je dobesedno odletel, ostalo ni nič, podjetja so po izteku omenjenih zakonov odpuščala (odpuščanje je bilo zgolj preloženo), povišanja plač in dodatne obremenitve namesto razbremenitev, pa so še bolj prizadela gospodarstvo in nevladni sektor (odpuščanja, slabše storitve), novih mostov ni.

Javni sektor je vedno bil kadrovski peskovnik vsake vlade, zato se je tudi v času krize širil. Problematični so predvsem odvečni organi (določena ministrstva, agencije, sveti) in podvajanje funkcij ter sistem kolektivnih plač, kjer učinek dela ni važen, odgovornost posameznika je nizka, stvar kolektiva, država vse reši. Vsak poseg v javni sektor strese socialni mir in ni politično zaželen.

Solidarnost je ravno tako ena najbolj zlorabljenih besed. Ideja vlade, da moramo kolektivno nositi delež krize je usmerjena zgolj v solidarno polnjenje proračuna. Primer: ideje o dvigu DDV brez znižanja drugih davkov (npr. DDPO), kar pomeni, da bi se zmanjšali prihranki državljanov in podjetij, ki bi se zaradi višjih davkov preusmerili v pokrivanje proračunske luknje. Drugih pozitivnih učinkov v smislu investicij ne bi bilo. Dvig DDV bi najbolj prizadel revnejši sloj prebivalstva, saj je v dnevni porabi povprečnega državljana veliko fiksnih stroškov, kot so voda, komunalne storitve, elektrika in telefon. Iz vidika lažne medgeneracijske solidarnosti, so vladni strokovnjaki predvideli tudi dodatne obremenitve zaposlitev zaradi ohranitve obsoletnega pay as you go pokojninskega sistema v okviru »pokojninske reforme« (Predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)). Sistem sprotnega plačevanja v pokojninsko blagajno ni primeren glede na demografske trende, reforma trga dela ali resna pokojninska reforma (sprememba sistema s poudarkom na varčevanju), bi imela poleg socialne komponente tudi večje in dolgoročne pozitivne učinke na proračun. Velik del solidarnosti pa pomeni solidarnost z neustreznimi odločitvami gospodarskih in političnih subjektov (težko ju je ločiti, saj so v RS gospodarski in politični trg ter sodstvo incestno povezani), tako bremena nosimo preko obdavčitev in zmanjševanja socialnih in zdravstvenih pravic vsi državljani (dokapitalizacije NLB, NKMB, Adrie in ostalih nacionalnih šampionov z deleži države). O socialnih pravicah – rentah, privilegijih in njihovem produktivnem pomenu bi se sicer dalo razpravljati (npr. kaj je pozitivnega pri dvoletnem absolventskem stažu ali dodatku na delavno dobo).

Kadar se politika spravi nad eno ali drugo obliko kolektivizma, vedno močno izgublja politične točke, zato resne in nujno potrebne reforme ne morajo uspeti, saj leva in desna politična opcija v RS ter slovenski levo in desno usmerjeni mediji kažejo kolektivistične tendence in stremijo zgolj k ohranjanju socialnega miru. Kadar se pojavi socialni nemir sem vedno skeptičen, da vlada prekriva nekaj večjega (TEŠ6). Če bomo Slovenci zatirali zdravi kolektivizem (prijateljsko pomoč in prostovoljno solidarnost) in spodbujali brutalnega (redistribucijo, uravnilovke – enakost po dohodkih, ne po zakonu) smo na poti v popolno pavperizacijo družbe, zato se moji predlogi gibljejo v smeri obratnega razvojnega modela, kot smo mu priča sedaj.

 

Viri:
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na III. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Demokracija v Sloveniji: Politična participacija in politična kultura, ki se je odvijal med 9. in 10. julijem 2011 na Bohinjskem jezeru.

Post a comment