Padec Berlinskega zidu 9. novembra 1989 ni pomenil samo začetek procesa združevanja Nemčije, temveč še enega v vrsti mnogih neomajnih korakov k zgodovinskemu trenutku, ko je v letih, ki so sledila, več kot 100 milijonov ljudi obrnilo hrbet komunizmu in popeljalo svoja gospodarstva iz socializma k svobodnemu trgu.

Pred padcem železne zavese so se nekdanja socialistična gospodarstva, ki so se geografsko raztezala vzhodno od zavese, močno razlikovala po stopnji odprtosti, stabilnosti svojih institucij, stopnje razvoja in gospodarske rasti. Ne preseneča, da so bile njihove poti iz socializma prav tako različne. Tako so nekatere z najvišjo prestavo in velikim zanosom reformirale in liberalizirale svoja gospodarstva ter dotično ekonomsko politiko države; druge pa so se odločile te premike delati počasni in v majhnem obsegu.

Posledično danes, trideset let pozneje, javne politike in institucije države nekdanjih socialističnih gospodarstev ne podpirajo ekonomske svobode državljanov v enaki meri. Kljub temu vse te države bistveno bolj cenijo in podpirajo ekonomsko svobodo, kot so jo pred tridesetimi leti.

Nekatera nekdanja socialistična gospodarstva, kot je Estonija, so sprejela ekonomsko svobodo s takim zanosom, da so postale svetovno prepoznavne zgodbe osvobajanja gospodarstva. Niso zgolj odprle svojo ekonomije tujim vlagateljem, odpravile številne ovire trgovini in odprle svoje meje za prehod ljudi, temveč tudi vidno zmanjšale davčni primež, oklestile nepotrebne predpise in odpravile druge negativne vlive, ki jih je država imela na ekonomsko delovanje državljanov. Nasprotno so bila nekatera druga nekdanja socialistična gospodarstva zadržana do sprememb.

Indeks Ekonomska svoboda sveta (ang. Economic Freedom of the World) podaja kvantitativno oceno stopnje liberalizacije trga. Po najnovejših podatkih, ki odražajo stanje v letu 2017, so najvišje stopnje ekonomske svobode med nekdanjimi socialističnimi državami v Gruziji, Estoniji, Litvi, na Češkem in v Latviji, najnižje pa v Ukrajini, Tadžikistanu, Azerbajdžanu, Belorusiji in Moldaviji (glej prikaz 1). Kot prikazujejo podatki, so od padca železne zavese vsa nekdanja socialistična gospodarstva v vzhodni Evropi, Kavkazu in srednji Aziji okrepila svojo ekonomsko svobodo. Ta korenita preobrazba odraža nedvoumno naklonjenost in preferenco ljudi v tej regiji po zasebni lastnini, pravni državi, podjetništvu, prosti trgovini, fleksibilnem trgu in neposrednih tujih naložbah.

Hitri koraki nekdanjih socialističnih držav v smer ekonomske svobode

Ta naklonjenost k liberalizaciji gospodarstva in ekonomski svobodi državljanov se je v preteklih treh desetletjih razširila po regiji nekdanjih socialističnih držav (NSD) z večjo hitrostjo kot v svetu. Tako se je povprečna stopnja ekonomske svobode v nekdanjih socialističnih državah iz 5.47 leta 1995 povečala na 7.20 leta 2017, medtem ko se je svetovna povprečna raven ekonomske svobode premaknila le iz 6.06 leta 1995 na 6.59 leta 2017.

Razsežnost preskoka nekdanjih socialističnih gospodarstev v vzhodni Evropi, Kavkazu in srednji Aziji se odraža tudi v dejstvu, da se leta 1995 nobeno od njih ni uvrstilo v najvišji kvartal lestvice ekonomske svobode, medtem ko se jih je v letu 2017 tja uvrstilo kar deset (Gruzija, Estonija, Litva, Češka, Latvija, Armenija, Romunija, Albanija, Bolgarija in Slovaška). Nasprotno sta se leta 2017 le dve državi (Tadžikistan in Ukrajina) uvrstili v najnižji kvartal lestvice ekonomske svobode, medtem ko se je tja leta 1995 uvrstilo šest (Romunija, Albanija, Bolgarija, Hrvaška, Tadžikistan in Ukrajina) od štirinajstih nekdanjih socialističnih držav.

Največji premik v smeri ekonomske liberalizacije v obdobju 1995–2017 je bil narejen v Romuniji, ki je izboljšala svojo stopnjo ekonomske svobode za kar 3.56 točke od 10 možnih in se posledično na lestvici Ekonomske svobode sveta povzpela iz 114. na 28. mesto. Po drugi strani pa je Madžarska naredila najmanjši premik iz socializma v tržno in svobodno gospodarstvo.

V času, ko se v mnogih državah po svetu krepijo glasovi nacionalizma in protekcionizma, kar le dodatno ustvarja negativen pritisk na svetovno gospodarstvo, bi morale države, ki so z razlogom obrnile hrbet komunizmu in socializmu pred nekaj desetletji, biti protiutež s tem, da bi še naprej reformirale in liberalizirale svoja gospodarstva. To ima dokazan pozitiven vpliv tako na gospodarsko rast, obseg investicij in raven dohodka državljanov kot tudi hitreje znižuje stopnjo revščine in odpravlja ekonomske neenakosti, kot bi do tega prišlo, če bi država prisegala na socializem.

Prispevek je bil izvirno objavljen na Domovina.je.