Prispevek je bil izvirno objavljen v časniku Delo dne 26. septembra 2019.

Pred kratkim je vodja območne vlade v Hongkongu Carrie Lam napovedala, da bo njena vlada umaknila sporni predlog zakona, ki je vseboval določbo o izročanju osumljencev celinski Kitajski. Predlog zakona, ki bi s sprejetjem resno spodkopal pravno državo na kitajskem teritoriju, je zanetil zdaj že tri mesece trajajoče proteste, za katere je vse bolj razvidno, da tudi po umiku spornega zakonskega predloga ne bodo poniknili.

Prav nasprotno, protesti so dobili polet, pri čemer protestniki odločno zahtevajo izpolnitev svojih preostalih zahtev. Najbolj izpostavljena zahteva je politična pravica en volivec, en glas, kar bi volivcem v Hongkongu zagotovilo, da izključno sami izberejo svoje voditelje. Medtem ko Peking ni niti pripravljen na pogovore o tej zahtevi, njena realizacija za Hongkonžane ni samo simbolična, ampak v njej posredno vidijo preprečitev kratenja njihovih svoboščin. Če so dogodki v Hongkongu v zadnjih nekaj letih pokazatelj, smo kratenju že priča. Prebivalce Hongkonga namreč skrbi, da je institucionalna sprememba, predvidena za leto 2047, ko bo Hongkong v celoti postal del Kitajske, že v pogonu.

Hongkong je daleč od »polne demokracije«, zato pozivi za bolj demokratične politične institucije na tem teritoriju niso presenetljivi. Na indeksu demokracije za leto 2018, ki ga izdaja Economist Intelligence Unit, je Hongkong na 73. mestu med 167 državami in teritoriji. Za primerjavo, Kitajska na isti lestvici zaseda 130. mesto in je klasificirana kot »avtoritarni sistem«. Protesti v Hongkongu so jasen in glasen pokazatelj, da si državljani ne želijo živeti v avtokraciji, ampak da se pri svojih zahtevah po več političnih pravicah zgledujejo po Norveški, Islandiji in Švedski, državah z najčvrstejšimi demokracijami na svetu.

Protesti v Hongkongu, ki predstavljajo največjo politično krizo teritorija, odkar se je ta pred več kot dvema desetletjema vrnil v kitajske roke, niso samo zahteva po pravni državi in demokratičnih političnih institucijah, ampak tudi zagotovitev spoštovanja svoboščin ljudi, ki živijo v Hongkongu. Medtem ko se na celinski Kitajski pravni sistem izrabljajo za utišanje ljudi, ki ne podpirajo države, v Hongkongu ljudje odidejo na ulice protestirat proti poskusom vlade, da bi spodkopala pravno državo in napadla njihove svoboščine.

V indeksu človekove svobode 2018 (The Human Freedom Index) s soavtorjem Ianom Vásquezom utemeljujeva počasno in vztrajno zmanjševanje državljanskih svoboščin v Hongkongu od leta 2008. Predvsem so napadene tiste državljanske svoboščine, ki so prepletene z demokracijo in političnimi svoboščinami ter svobodo – svobodo tiska in medijev ter svobodo zbiranja in združevanja. Od leta 2008 je Hongkong pri merjenju državljanskih svoboščin padel s 17. na 32. mesto med 162 državami in ozemlji. Za primerjavo: Kitajska je v istem obdobju padla z 129. na 141. mesto. Upoštevajoč te trende, je Hongkong vse manj podoben Nizozemski in skandinavskim državam, ki imajo največ državljanskih svoboščin na svetu, medtem ko je Kitajska vse bolj podobna Libiji, Iraku, Siriji in Jemnu, državam z najmanjšim obsegom državljanskih svoboščin.

Nazadnje pa se Hongkonžani bojijo zanikanja njihovih ekonomskih svoboščin. Zgodovinsko gledano ima Hongkong ne samo precej višjo stopnjo ekonomske svobode kot Kitajska, ampak ima kar najvišjo na svetu. Hongkong je tako spet na prvem mestu na nedavno izdanem Indeksu ekonomske svobode (Economic Freedom of the World), ki ga vsako leto objavlja inštitut Fraser s partnerji. Hongkongu na lestvici sledijo Singapur, Nova Zelandija, Švica, ZDA, Irska, Združeno kraljestvo, Kanada, Avstralija in Mauritius. Hongkonžani tako že več desetletij uživajo najvišjo stopnjo ekonomske svobodo na svetu. Že leta 1960 so ljudje na tem teritoriju uživali več ekonomske svobode kot tisti, ki so živeli v Kanadi, ZDA, Švici, in Nemčiji ter, zanimivo, tudi v Združenem kraljestvu. Pri tem je treba poudariti, da ekonomska svoboda ne zagotavlja političnih pravic ali državljanskih svoboščin.

Kitajska je v zadnjih nekaj letih naredila opazne in neopazne korake pri spremembi avtonomije Hongkonga, s katerimi se premika iz ene države z dvema sistemoma v državo z enim sistemom. Protesti v Hongkongu gotovo nasprotujejo takemu prehodu, saj ogrožajo pravice in svoboščine njihovih državljanov.