Na eni strani je ponudba in na drugi povpraševanje, brez enega ali drugega ni posla. Tako pravi osrednje načelo ekonomije, ekonomisti pa zato vedno gledajo oboje, pa če preučujejo blago ali storitve, zasebnike ali javni sektor. To bi moralo veljati tudi pri analizi pravosodja. Monopolni ponudnik storitev je država, obstaja pa tudi povpraševanje po iskanju pravice na sodiščih. In to je v Sloveniji zelo veliko, kar si nekateri razlagajo z nacionalnim karakterjem in drugimi značilnostmi slovenske kulture. Žal pa je spreminjanje kulture počasen proces, pa tudi voditi se ga ne da (kot kaže neuspeh kitajske kulturne revolucije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja). Lahko pa spreminjamo spodbude, ki vodijo v pravdanje, sploh na področju gospodarskih sporov.

Kakšno naravo ima povpraševanje gospodarstvenikov po pravdanju, pove ekonomska teorija. Zelo poenostavljeno, ta je pravosodju pripisala nalogo, da bdi nad pogodbami. Grožnja sodnih postopkov naj bi torej služila namenu, da se vse strani držijo pogodbenih določil. Ampak pravosodje ni samo bav-bav. Ker živimo v svetu, kjer prihodnost ni znana vnaprej, je zato tudi nemogoče, da bi v pogodbi določili vse možne podrobnosti poslovnega sodelovanja. Vsaka pogodba je torej tudi bolj ali manj nepopolna. Tako pravosodje s svojim obstojem sploh omogoča, da jo stranke vendarle podpišejo.

Prav grozilno funkcijo pravosodja pa lahko izboljšamo. Ta funkcija je namreč oslabljena, saj v Sloveniji vlada splošna negotovost, koliko let lahko morebitno pravdanje sploh traja. Ob tem je zmanjšanje te negotovosti celo bolj pomembno, kot je samo skrajšanje trajanja sodnih postopkov. Negotovost pa lahko zmanjšamo z vsaj dvema instrumentoma, z državno garancijo roka, v katerem bo postopek končan, in z vsaj mesečnimi objavami statistike povprečne dolžine sodnih postopkov različnih vrst.