Povzetek: Pri odločanju, v kolikšni meri se je treba sklicevati na državo pri spodbujanju socialne kohezije in kreposti, moramo imeti v mislih s tem povezane potencialne pasti, kakor tudi druge načine doseganja istih želenih ciljev.

 

Politični filozofi že od nekdaj razpravljajo o vlogi, ki naj bi jo država imela pri spodbujanju kreposti  in s tem skupnega dobrega. Po Aristotelu  je politika bistvenega pomena za dobro življenje, ker udeležba v procesu spodbuja krepost med državljani. Podobno trdi Michael Sandel,  ki pravi, da pravične družbe ne moremo doseči zgolj z maksimiranjem koristi ali svobodno izbiro. To mora vključevati določitev “pravega” načina vrednotenja stvari in ne samo pravega  načina za razdelitev stvari. Iz Sandeleve perspektive je to najbolje narediti s krepitvijo javnih institucij in spodbujanjem politik moralne angažiranosti.

Čeprav država lahko igra vlogo pri spodbujanju kreposti z zunanjimi ali notranjimi sredstvi, obstajata dve opozorili, ki jih moramo imeti v mislih pri ocenjevanju v kolikšni meri bi se morali zanašati na vlado pri spodbujanju kreposti. Prvič, država ni edino sredstvo s katerim je krepost lahko dosežena. Družina, cerkev, cehi, podjetja, prostovoljna društva in neprofitne organizacije lahko pri tem odigrajo pomembne vloge. Drugič, medtem ko je teorija velikega moža, ki je bila popularna v 19. stoletju poudarjala osrednjo vlogo posameznega voditelja države pri spodbujanju socialne kohezije, državljanske kreposti in nacionalnega napredka, 20. stoletje to teorijo ovrže, ko v ospredje postavi primere diktatorskega vodenja, kot so Hitler, Mussolini, Tojo, Stalin in Mao, ki kažejo na nasprotne končne posledice. Kot je dejal nemški romantični pesnik 18. stoletja Friedrich Hölderlin : “Kar je venomer naredilo državo pekel na zemlji, je prav to, ko jo je človek poskusil narediti v njegova nebesa.”

Spodbujanje kreposti z nedržavnimi sredstvi.

Aristotel je verjel, da se kreposti nauči z delovanjem in da je to razlog, zakaj je življenje v polisu nujno za krepostno življenje. Politični proces je v srčici polisa državljanom ponujal priložnost, da vadijo moralna načela in s tem razvijajo krepostne navade. Ta argument v podporo odvisnosti od države pri spodbujanju kreposti je gotovo bolj verjeten, bolj verjeten v državnih tvorbah manjšega obsega, kot so na primer atenske demokracije, kot jih je poznal Aristotel. Težje pa je opravičljiv v sodobnih demokracijah, kjer je polis veliko večji. Še pomembneje, večja kot je vloga, ki jo ima država v takih okoljih, manj dela ostane za državljane in s tem tudi večja verjetnost, da oslabijo njihove moralne ‘mišice’.

Tako Aristotel kot Sandel ne pripisujeta zadostne vloge nedržavnim institucijam pri razvijanju kreposti. Družine, cehi, prostovoljna društva in cerkve dajejo posameznikom veliko večje dnevne priložnosti za učenje kreposti z delovanjem.  Prav tako posedujejo krepost opiranja se na ne prisilna sredstva pri spodbujanju njihovih ciljev. Na turneji po Ameriki v začetku 19. stoletja je Alexis De Tocqueville zaznal, da je vključenost državljanov tako v lokalnih prostovoljnih organizacijah kakor tudi političnih združenjih ključen element skrivne omake države. Ob prepoznavanju vpliva »sodniške klopi [in] učiteljskega katedra« pri spodbujanje etičnih sprememb ekonomistka Deirdre McCloskey tako priznava ključno vlogo, ki jo igra »koleno matere [in] župniška prižnica«.

Celo trgi in podjetja izboljšujejo kreposti. Adam Smith je imel namen v svoji tretji knjigi to izraziti, ki pa zaradi njegove smrti ni bila objavljena. Prosti trg, temelječ na jasno opredeljenih in uveljavljenih lastninskih pravicah in svobodi posameznikov, da uveljavljajo svoje interese, maksimira možnosti za ponavljajoče se interakcije med časom, izdelki, kraji in ljudmi. Takšne interakcije ustvarjajo prihodnost in ta prihodnost z metanjem sence na sedanjost spodbuja integriteto in druge kreposti. Iz tega razloga Matt Ridley in Steven Pinker menita, da so trgi in podjetja zaslužni za prispevanje k rasti civiliziranosti naše vrste tekom zgodovine.

Potencial zavzetja države s strani vladnih »insajderjev«.

Islamski učenjak 14. stoletja Ibn Khaldun je opredelil vlado kot »institucijo, ki preprečuje vse druge nepravičnosti razen tistih, ki jih zada sama.« Medtem ko ima država potencial spodbujanja kreposti, je monopolna moč tisto bistvo, ki je lahko uporabljeno za manj občudovanja vredne namene.

Blaginja naroda je kritično odvisna od političnih in gospodarskih institucij ter v kolikšni meri le-te spodbujajo javni interes. To pa zahteva mehanizme za omejevanje velikosti in obsega vlade. Kot je zapisal James Madison v Federalističnih spisih:

Če bi bili ljudje angeli, ne bi potrebovali nobene države. Če bi angeli vladali ljudem, ne bi bile potrebne niti zunanje niti notranje kontrole države. Pri oblikovanju države, kjer ljudje vladajo ljudem, največja težava leži v slednjem: najprej je potrebno omogočiti državi, da ima nadzor nad vladanimi; in jo v naslednjem koraku obvezati k samonadzoru. Odvisnost od ljudi je brez dvoma primarni nadzor nad državo; vendar so izkušnje človeštvo naučile o nujnosti dodatnih ukrepov.

Kjer gredo stvari narobe, ekonomski model politik – razvit v dobi, ko je demokracija v porastu – kaže na ugrabitev aparata države s strani posebnih interesnih skupin na strani političnega povpraševanja, kot so kroni kapitalisti, potrošniški aktivisti, gospodarske elite, okoljevarstveniki, sindikati, industrijski karteli, eno-odstotniki in tako naprej. Manj pozornosti je namenjeno potencialni ugrabitvi s strani vladnih »insajderjev« na strani politične ponudbe, kot so državniki, izvoljeni uradniki, oblikovalci javnih politik in javni uslužbenci. V avtokracijah in demokracijah imajo »insajderji« motiv, sredstva in priložnost uporabe države v njihovo materialno ali ideološko korist, na račun skupnega dobrega. Neločljivo povezana nevarnost pri zasledovanju ciljev državnih »insajderjev« prepletena s prisilno močjo države je v tem, da lahko postanejo močna mešanica, ki obrne na glavo odnos med volivci in njihovimi javnimi ‘uslužbenci’. Volivci lahko tako pristanejo pri tem, da oni služijo politikom in njihovim načelom.

Državni »insajderji« so odgovorni za neuspehe številnih preteklih imperijev. Prav tako ostajajo jasna in prisotna grožnja dobrobiti državam po vsem svetu tudi danes – brutalne diktature kot je v  Siriji, relativno nove nacionalne države v Afriki, uveljavljene evropske in latinskoameriške demokracije z anemično gospodarsko rastjo, vzhodnoevropski narodi osvobojeni izpod jarma Sovjetske zveze/komunizma, uveljavljajoče se velesile kot Kitajska in pomembna razvita gospodarstva kot sta Japonska in ZDA.

Na primer, ocena Slovenije je na letnem indeksu ekonomske svobode (IEF) v zadnjih petih letih doživela dokaj enakomeren padec od 64,7 v letu 2010 na 60,3 v letu 2015 na lestvici 0-100, kjer višje ocene kažejo večjo gospodarsko svobodo. Upad rezultata za Slovenijo je bil večji kot pri kateri koli drugi evropski državi, z izjemo Grčije in Cipra. Slovenija se zdaj uvršča na 36. izmed vseh 43 ocenjevanih evropskih držav. Njena IEF uvrstitev pa pade tudi pod svetovnim povprečjem držav, ki znaša 60,4 in je v nevarnosti zdrsa iz kategorije ‘zmerno svobodna’. Ključni sestavni deli celotnega rezultata IEF, ki so prispevali k padcu Slovenije vključujejo vlogo države v gospodarstvu (javni izdatki predstavljajo skoraj 60 odstotkov domačega dohodka) in zaznano stopnjo korupcije med nasprotujočimi si interesi, ki izhajajo iz pogodbenih navez med državnimi uradniki in podjetji.

V ZDA je vsak peti državljan javni uslužbenec. Njihove nekrite pokojninske in zdravstvene obveznosti znašajo preko 11 milijard ameriških dolarjev. Nekrite obveznosti do javnih uslužbencev so v ZDA drugi največji fiskalni problem – večji od socialne varnosti, a manjši od obveznosti za zdravstvene oskrbe v sklopu programov Medicare/Medicaid/ObamaCare. Obenem postaja javni šolski sistem K-12 vse bolj sindikaliziran in poenoten ter od leta 1960 do danes proizvaja klavrne rezultate dosežkov ucenčev. Manjšine in družine z nizkimi osebnimi dohodki nesorazmerno nosijo breme stroškov monopolizacije ponudbene strani izobraževalnega sistema. Vse slabših rezultatov učencev pa ni moč pripisati upadu javnega financiranja. ZDA prekašajo skoraj vse druge razvite države, ko primerjamo javno izobraževanje K-12. Poraba javnih sredstev na učenca se je v realnem znesku potrojila od leta 1960, ko so bili sprejeti zakoni, ki so občutno povečali pravice javnih uslužbencev in uslužbencev v lokalni samoupravi do vključevanja v sindikate in udeležbe v kolektivnih pogajanjih.

Nevarnost izrabe državnih »insajderjev« raste z državo, saj se s povečanjem države povečujejo motivi, sredstva in priložnosti za takšno ugrabitev države. Širitev države lahko prav tako zmanjšuje zaupanje v državo, medtem ko povečuje kontraproduktivne kulturne norme kot spodbujanje iskanja koristi med državljani. Sledi začaran krog in narod lahko obtiči v ‘pasti zaupanja’, nizko zaupanje/visoko iskanje koristi/ravnotežje velike države. Grčija, zibelka demokracije, se je znašla v takšni situaciji. Ko se je grška država razširila, se je zaupanje državljanov v državo in v drug v drugega zmanjšalo. ZDA ponujajo primer rasti države, ki vodi do povečanja iskanja koristi in upada zaupanja v državo. Peter Schweizer v svojih zadnjih dveh knjigah podaja informacije o sedanjem iskanju koristi na strani ponudbe v ameriški politiki.

 

Sklepna ugotovitev. Na hrepenenje po socialni koheziji, za skupnim dobrim in krepostjo se nanaša rek »bodi previden, česa si želiš«. Obstaja veliko poti v smeri takšnih dobronamernih ciljev, vse pa imajo prednosti in pasti. Medtem ko nekateri politični filozofi v državi vidijo glavno sredstvo za spodbujanje kreposti, bodisi preko razglasitev zunanjih spodbud ali vcepljanja notranje motivacije, je monopol moči v središču države dvorezen meč. V luči škodljivih namenov, za katere vse je lahko uporabljena prisilna moč države, se je humorist Will Rogers pošalil: ” Bodimo hvaležni, da ne dobimo države nazaj v obsegu, za katerega plačamo.”

__________________________________________________

Literatura

McCloskey, D. N. (2006) The Bourgeois Virtues:Ethics for an Age of Commerce.  Chicago and London: University of Chicago Press.

Pinker, S.A. (2011) The Better Angels of our Nature: Why Violence Has Declined. New York: Penguin.

Ridley, M. W. (2010) The Rational Optimist: How Prosperity Evolves. New York: HarperCollins.

Sandel, M.J. (2009) Justice: What’s The Right Thing to Do? New York: Farrar, Straus and Giroux.

Schweizer, P.F. (2013) Extortion: How Politicians Extract Your Money, Buy Votes, and Line Their Own Pockets. New York: Houghton Mifflin Harcourt.

Schweizer, P.F. (2015) Clinton Cash: The Untold Story of How and Why Foreign Governments and Businesses Helped Make Bill and Hillary Rich. New York: HarperCollins.

Smith, A. ([unpublished, 1762–1763, 1766] 1982) Lectures on Jurisprudence. Edited by R. L. Meek, D. D. Raphael, and P. G. Stein. Indianapolis: Liberty Fund.

Tocqueville, A. ([1835] 2000) Democracy in America. Edited by H.C. Mansfield and D. Winthrop. Chicago: University of Chicago Press.

Zupan, M. A. (2011) “The Virtues of Markets.”Cato Journal 31 (2): 171-198.

Zupan, M. A. (2016, forthcoming) How Government Insiders Subvert the Public Interest. New York: Cambridge University Press.