V Sloveniji se gospodarski in politični dogodki odvijajo na način, ki ga je že davno opisal ameriški ekonomist Mancur Olson, predvsem v knjigi The Rise and Decline of Nations (Yale UP, 1982). Delo v skupno dobro, je razložil, je težko in drago, zato ljudje sodelujejo samo takrat, ko se jim to splača – ko si lahko delijo izplen skupnega dela.

Prav zato so interesne skupine sorazmerno majhne, tako da pri delitvi vsak član dobi čim več. Prav zato državljani nimajo takšnega lobija. In ker se zaradi uspehov interesnih skupin njihovo število množi, jih je na koncu preveč in od državnega bogastva ne ostane več veliko. Začaran krog je torej sklenjen (dinamika je rekurzivna): ker posamezen državljan nima spodbud za politično participacijo, so aktivne interesne skupine, v naslednjem obdobju državljan to opazi in je še bolj apatičen.

Problem je torej problem vzpodbud, ali ustvarimo spodbude za participacij državljanov, ali pa zmanjšamo spodbude za kolektivno delovanje interesnih skupin. Negativne spodbude so v tem primeru bolj etične in ekonomične.

Kot je rekel legendarni ameriški vrhovni sodnik Louis Brandeis, „sončna svetloba je najboljše dezinfekcijsko sredstvo.“ Od političnih funkcionarjev in do birokratov v javni upravi bi morali zahtevati stoodstotno transparentnost glede vseh vidikov njihovega življenja, od premoženjskega stanja do sestankov. To celotno skupino bi bilo treba izvzeti iz zakona o varovanju osebnih podatkov. Šlo bi za inverzijo Orwellovega Velikega brata – le da ne gleda veliki brat, pač pa vsi državljani njega. Denimo prek posebnega, centralnega spletnega portala. Podatki pa bi morali v nasprotju s sedanjo prakso objavljeni v obliki, ki so primerni za nadaljnje, statične analize.