Nismo edini, ki ne moremo in ne moremo sprejeti strukturnih reform. V naravi regulacije je namreč, da koristi interesnim skupinam, ki potem blokirajo spremembe, pravi dr. Mark Calabria.

Dr. Mark A. Calabria je vodja centra za preučevanje finančne regulacije pri washingtonskem inštitutu Cato. Pred tem je bil več let ekonomist komisije za bančništvo in nepremičnine v ameriškem senatu in raziskovalec na univerzi Harvard. Pogovor z njim je nastal minuli teden v Ljubljani, kjer je predaval kot gost društva Svetilnik.

Igralci s profitom

Sprejemanje strukturnih reform je zelo težavno v vseh razvitih demokracijah, tudi če so spremembe potrebne, denimo zaradi krize javnih financ. Zakaj?

“Najprej zato, ker v gospodarstvu obstaja vrsta igralcev, ki iz obstoječih razmer kujejo profit. V njihovem interesu je torej, da reforme preprečijo. Na začetku te verige so običajno finančne institucije v državni lasti, ki ponujajo posebne ugodnosti izbranim sektorjem. Denimo v obliki cenejših kreditov podjetjem, kar niža stroške poslovanja, in njihovim strankam, zaradi česar so te pripravljene pristati na višje cene. Gre seveda za neuradno obliko pomoči, ki pa je po učinku enakovredna državnim subvencijam. V mnogih državah je največji prejemnik tovrstne pomoči prav gradbeništvo, kar se deloma odraža v višjih vrednosti nepremičnin.“
Gre torej za problem, da koristi in stroški regulacije niso enakomerno porazdeljeni.
“Določen ukrep prinese koristi zelo omejeni interesni skupini, stroški te regulacije pa so porazdeljeni zelo na široko. Recimo, da imate kot navadni državljan na leto 50 evrov dodatnih stroškov zaradi določenega zakona. Zaradi tega zneska si ne boste povzročali dodatnih stroškov z lobiranjem za odpravo tega ukrepa. Na drugi strani pa ta isti zakon prinese skupini podjetij visoke profite. Seveda je v njihovem interesu, da poskušajo na vse pretege preprečiti reformo.“
Govorite torej o interesnih skupinah, ki blokirajo reforme zaradi lastne koristi. Ampak če se vrneva na višjo raven cen nepremičnin, o kateri ste prej govorili, ta je v interesu širše skupine državljanov.
“Res je, višje ravni cen na določenih segmentih pomenijo, da je blokiranje reforme tudi v interesu precej velike-ga dela volivcev. Noben politik ne bo izvoljen, če bo v svojem predvolilnem programu napovedal, ‘znižal bom vrednost vašega stanovanja‘ ali pa ‘zaradi mene vam bodo najemniki plačevali nižje najemnine‘. Ampak že vidite, visoka raven cen ni v interesu vseh državljanov. Naslednja težava pa je splošen strah, kaj se zgodi, če se katero institucijo odpravi. To je tudi ključna ovira za kakršno koli reformo, ki bi temeljila na svobodnem trgu. Javnost si pač zelo težko predstavlja sistem, v katerem nihče nič ne planira. Ključno je, da osebno izkusiš, kakšne dobre učinke lahko prinese tržni sistem, če država vanj ne posega, in kakšne slabosti ima sistem, v katerem o vsem odločajo državni uradniki. Žal pa večina volivcev nima dovolj mednarodnih izkušenj.“

Zagovarjate svobodne trge, toda vaš pogled je zadnje čase v manjšini. Sploh zadnja finančna kriza je prepričala veliko večino politikov, pa tudi ekonomistov, da je treba finančni sektor še bolj regulirati.
“Na eni strani so finančni trgi že zelo dolgo časa zelo močno regulirani. Pa vendar so tisti del gospodarstva, ki vedno znova zaide v težave. Dejstvo je, da so finančne krize pogoste. Zato nekateri zagovarjajo stališče, da finance potrebujejo še več pravil, še več regulacije. Osebno mislim, da finančne krize prej kažejo na pomanjkljivosti obstoječih pravil. Gre torej za vprašanje, do katere mere so pravila le še povečala krhkost finančnega sistema. Spomnil bi vas na izkušnje iz preteklosti, ko banke še niso bile tako močno regulirane. Takrat so bile bistveno bolj kapitalsko trdne. To je bilo povsem razumljivo. Ko se upniki bank niso mogli zanašati na to, da jih bo v primeru propada banke poplačala država, so bili bistveno bolj previdni, kateri banki so zaupali denar. Pač tisti, ki je imela več lastniškega kapitala. Ali pa so zahtevali višje obresti.“
Ampak države so za depozite v bankah, tudi privatnih, začele jamčiti iz strahu, da bi ljudje množično dvigovali prihranke, kar bi zrušilo finančni sistem. Ta šok pa bi se prenesel tudi na preostanek gospodarstva.
“Res je, na koncu je obveljala teza, da imajo pretresi finančnega sistema bistveno hujše posledice na preostalo gospodarstvo kot denimo šoki v industrijski proizvodnji. Zato so se države odločile, da bodo banke varovale v večji meri kot druge dele gospodarstva. Bančniki se lahko torej zanašajo, da jim bodo denar v skrajni sili posodile centralne banke ali da jim bodo vlade odobrile garancije in tako naprej. To pa ustvarja tako imenovani moralni hazard. Ker banke ne nosijo vseh posledic svojih napak, se bodo tudi ukvarjale z bolj tveganimi posli. Kot je danes že pregovorno, dobički bank so privatni, izgube pa se nacionalizirajo.“
Vedno lahko okriviš podjetnike

Nasprotujete torej državnemu reševanju zasebnih bank, naj torej izgube utrpijo izključno njihovi zasebni upniki in zasebni delničarji. Kako pa je v primerih, ko je lastnik država?
“Visoka mera poseganja države na finančne trge ima tudi politični razlog. Politiki lahko namreč podpornikom usmerjajo denarno pomoč, ne da bi se to poznalo pri proračunskih izdatkih države. Denimo, da banka izda jamstvo za določen posel in da to stori pod tržno ceno, kot se pogosto dogaja v ZDA. Gre za res čudovit način zapravljanja denarja, ne da bi to kdorkoli nadziral. Ni vidno v proračunu, če se pri poslu kaj zalomi, bo najverjetneje jamstvo unovčeno šele pod naslednjim mandatom, vedno pa lahko tudi okriviš podjetnike.“
Vplivni ameriški komentator Matt Taibbi opozarja na kratkovidnost nekateri zagovornikov prostih trgov, sploh tistih, ki so del tako imenovanega gibanja čajank. Razumljivo je, pravi, da so majhni podjetniki za odpravo administrativnih bremen, saj jim vsak dan grenijo življenje. Ampak ti naj ne bi razumeli, da svojih izkušenj ne smejo posplošiti na finančni sektor, da so banke drugačne in da jih je nujno treba regulirati.
“Prvi bom zagovarjal stališče, da je treba regulirati banke, če bo država v tolikšni meri jamčila za tveganja, ki jih banke prevzemajo nase. Sicer bo morala država pokriti velike izgube. Vprašanja se pojavijo veliko prej. Prvič, ali je sploh dobro, da država izdaja tolikšna jamstva? Drugič, ali bo sploh kdaj možno z regulacijo ustrezno nadzirati prevzemanje tveganj? Bodo imeli državni uradniki dovolj spodbud, da omejujejo tvegano vedenje bančnikov? Zato je nujno, da sta ta vidika med seboj usklajena. Če država poveča garancije za banke, naj okrepi tudi regulacijo. Če država sprosti pravila, če torej začne deregulacijo, pa mora bankam tudi odvzeti državne garancije. Bom povedal drugače, pri regulaciji ni ključna njena količina, pač pa kakovost. Žal pa so razprve o regulacije preveč poenostavljene na dilemo, da ali ne. Sicer pa se mi pri gospodu Taibbiju zdi zanimivo, da se ne zaveda svojih lastnih protislovij. Trdi, da so državni regulatorji že dolgo časa pod prevelikim vplivom bančnikov. Zakaj bi ta problem reševal tako, da bi tem istim regulatorjem, ki so po njegovem mnenju navadne lutke, dal še večjo moč?“

Ko zagovarjate liberalizacijo trgov, imate v mislih predvsem izkušnje angloameriškega sveta. Mnogi pri nas pa bi vam odvrnili, da je Slovenija preprosto premajhna za povsem svobodne trge, češ da vsak pozna vsakega in da je to recept za zlorabe.
“Jaz bi trdil ravno nasprotno. Eden od ključnih razlogov, na katerega se sklicujejo zagovorniki regulacije, je prav anonimnost velikega trga: kupci in prodajalci se med sabo ne poznajo, prav tako pa med sabo ne trgujejo dovolj pogosto, da bi se lahko spoznali. Dober primer je recimo varnost proizvodov, recimo da vam potujoči trgovec proda pokvarjeno hrano. Ko ugotovite, da ste se zastrupili, bo prodajalec že daleč stran. Lokalni mesar pa si česa takega ne sme privoščiti, če seveda želi ostati v poslu. Ali pa si predstavljajte lastno družino. Dobro veste, kateremu sorodniku bi posodili denar, kateremu pa ne – ni treba, da vam bonitetna agencija izda oceno njegove kreditne sposobnosti. Z drugimi besedami, vaše odločitve temeljijo na ugledu vaših poslovnih partnerjev, ne pa na zakonih, podzakonskih aktih in pravilnikih. Mnogi ekonomisti zato menijo, da je ugled nadomestek za regulacijo. Manjši ko je trg, hitreje se razve, kdo je nezanesljiv in kdo goljufa. Sploh pa je na manjših trgih bolje imeti manj regulacije. Spomnil bi vas rad, da regulacije stane. Stroški, povezani z administrativnimi bremeni, so visoki. V dvomilijonski Sloveniji niso nič manjši od stroškov, ki jo regulacija povzroča na bistveno večjih trgih. To pa škoduje slovenskim podjetjem.“