Na lestvici, ki jo je včeraj objavila nevladna organizacija Svetilnik, Slovenija med 152 državami zaseda 97. mesto. To je 5 mest slabše kot lansko leto in kar 33 mest slabše kot leta 2009. Največji razlogi za mizerno ekonomsko svobodo v Sloveniji ostajajo preobsežen (para)državni aparat, davčni primež, tog trga dela, prevelika regulativa, negativni odnos do tujega lastništva in investicij ter šibka pravna država.

Najsvobodnejše in najrepresivnejše. Kje je Slovenija?

Človek se upravičeno vpraša, kje imajo največ ekonomske svobode. Na prvih petih mestih danes objavljene lestvice so Hongkong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Združeni arabski emirati. V Evropski uniji so tri najbolj ekonomsko svobodne države: Finska (7. mesto na lestvici), Velika Britanija (12.) in Danska (14. mesto). Med državami z območja nekdanje Jugoslavije so na prvih treh mestih Črna gora (49. mesto), Makedonija (71. mesto) in Hrvaška (75. mesto).

Zdaj pa še poglejmo sramotilni steber. V svetovnem merilu imajo najmanj ekonomske svobode prebivalci Čada (148. mesto), Zimbabveja (149.), Republike Kongo (150.), Burme (151.) in Venezuele (152.). V Evropski uniji so to Italijani (83.), Grki (85.) in Slovenci (97.). Med državami z območja nekdanje Jugoslavije pa so na dnu pristale Bosna in Herzegovina (91.), Slovenija (97.) in Srbija (104.).

Razloge za porazno uvrstitev Slovenije na lestvici lahko najdemo v posameznih področjih, ki jih poročilo analizira: 1. obseg (para)državnega aparata in z njim povezani davki (142. mesto), 2. pravni sistem in lastninske pravice (51.), 3. trdnost valute (75.), 4. mednarodna trgovina (60.) in 5. regulativa (111.).

Ekonomska svoboda kot katalizator

Raziskava je med drugim tudi pokazala, da ljudje, ki živijo v državah z visoko stopnjo ekonomske svobode, ne uživajo samo večjo blaginjo temveč tudi večjo stopnjo politične in civilne svobode ter med drugim dočakajo daljšo življenjsko dobo. Povezava med ekonomsko svobodo in kakovostjo življenja je nesporna. Ta povezava ne velja samo za premožnejši in srednji razred, temveč tudi za najšibkejše. Letošnje poročilo ekonomske svobode sveta tako ponuja podatek, da je za 10 odstotkov najrevnejše populacije v državah z največ ekonomske svobode povprečen dohodek v letu 2011 znašal 10.556 dolarjev, medtem ko je za tiste, ki živijo v najmanj ekonomsko svobodnih državah ta znašal skromnih 932 dolarjev. Slabo uvrščene države na lestvici ne omejujejo državljanov samo v ekonomski svobodi, ampak jim s svojimi javnimi politikami in ukrepi preprečujejo ustvarjanje blaginje kot jo ustvarjajo državljani držav, kjer se na ekonomsko svobodo gleda kot na enega glavnih ciljev in ne nekaj, kar je potrebno pomesti pod preprogo.

Desetletje zgrešenega vodenja slovenske države

Medtem ko se je globalno gledano ekonomska svoboda v zadnjem desetletju povečala na vseh kontinentih, je v Sloveniji padla. Danes ni nobenega dvoma, da je slovenska oblast naredila državljanom nepopisno škodo, ko je zavrnila ekonomski liberalizem kot vodilo svojih dejanj in ubrala pot čaščenja nacionalnega interesa, državnega lastništva, ščitenje slovenskih “šampionov” za vsako ceno, obsežne regulative in omejevanje tujih investicij. Slovenska država (politika) je bila tista, ki je izdelovala zdravila, smuči, kuhinjske aparate, piščančje fileje, začimbe, avtomobile, pivo, čevlje in barvo za pleskanje. Tu se stvari ne ustavijo, saj je država (politika) nudila bančne, zavarovalniške, potniške, telekomunikacijske, letalske, ladjedelniške in še kakšne storitve. Ta država (politika) je pa res vseveda.

Dolgoletno omejevanje ekonomske svobode v Sloveniji je eden izmed poglavitnih razlogov, da sta gospodarska rast in blaginja za veliko večino Slovencev le še prijetne sanje, medtem ko se dnevno soočajo z bitko za preživetje. Financiranje slovenskega melagomanskega državnega aparata sloni na plečih že dodobra izžetih državljanov. Namesto, da bi se razbohotena državna potrošnja drastično krčila in obenem zmanjševala obdavčitev dela, vlada razmišlja izključno o tem, kako uvesti nove ali povišati obstoječe davke in pristojbine ter tako od državljanov iztisniti še tisti zadnji evro.

Izbrana smer je Slovenijo v zadnjem desetletju med drugim vodila k zmanjšanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, državni prezadolženosti in begu možganov. Krivci za to stanje niso le politiki, ki niso vedeli ali želeli izvesti strukturnih reform ter zastaviti navigacijo v smer liberalizacije, temveč tudi državljani, ki so volili (in ponovno volili) te ljudi.

Zatiskanje oči in ušes

Čeprav s sodelavci pri Svetilniku že leta Slovencem polagamo na srce, da brez ekonomske svobode ni mogoče doseči blaginje in kakovosti življenja, ki si jo želijo, naše besede le redkokdaj naletijo na odprte oči in ušesa. Kot da Slovenci zase ne želijo boljšega jutri.

Slovenski politiki nimajo ne poguma ne volje ugrizniti v gnilo jabolko in se lotiti strukturnih reform javnega sektorja, trga dela, debirokracije, davčnega sistema in okrepitve pravne države. Raje kot reform se poslužujejo začasnega krpanja problemov, kar omogoča, da sami ostanejo na položajih in njihovi prijatelji so še naprej preskrbljeni, medtem ko ta status quo pomeni večje breme na plečih davkoplačevalcev. Zato je nerazumljivo, da Slovenci še naprej prikimavajo politikom in verjamejo ekonomistom, ki jih je povozil čas, ko pridigajo, da se je potrebno bati kapitala, tujih investicij, privatne lastnine, odprte trgovine in drugih postulatov liberalne ekonomije. Kdaj se bodo Slovenci zbudili, ne vem. Trenutno jih veliko spi in se v sanjah čudijo, da so brez službe, z goro neplačanih položnic ter nezmožni preživljati sebe in svojo družino. Ko se bodo odločiti prebuditi, si naj preberejo poročilo ekonomske svobode sveta in dobro premislijo, zakaj je Slovenija v druščini držav kot so Kolumbija, Haiti, Maroko in Kraljevina Svazi. Če bodo predolgo čakali, bo Slovenija morda že v druščini Irana, Etiopije ali celo Venezuele.

Brez bistvenih sprememb v razmišljanju o tem, kje tiči problem za nastalo situacijo v Sloveniji in brez tega, da ljudje nehajo znova in znova voliti ljudi, ki so ustvarili ali podaljšali agonijo, bodo stvari le še slabše. Nič ne bo padlo iz neba, še posebej ne odgovorni in informirani politiki, ki delajo v dobro ljudi.

O poročilu

Poročilo Ekonomska svoboda sveta (Economic Freedom of the World) vsako leto objavlja društvo Svetilnik iz Slovenije v sodelovanjem s svetovno Mrežo ekonomske svobode (Economic Freedom Network). V pripravo letošnjega poročila so bile vključene neodvisne organizacije iz 90 držav.

Letošnje poročilo ekonomske svobode obsega 152 držav, kar predstavlja več kot 95 odstotkov svetovnega prebivalstva.

Zaradi mednarodne primerljivosti poročilo temelji izključno na javno dostopnih podatkih, ki jih objavljajo državni statistični uradi, kar se v določenih državah zgodi z večletno zamudo. Zato poročilo ekonomsko svobodo meri z dveletnim zamikom, letošnje poročilo torej prikazuje stanje leta 2011.

Poročilo ekonomske svobode, ki meri stopnjo do katere javne politike in institucije države podpirajo ekonomsko svobodo, vključuje 42 kazalnikov. Ti kazalniki so združeni v pet skupin: (1) obseg (para)državnega aparata in z njim povezani davki, (2) pravni sistem in lastninske pravice, (3) dostop do finančnih sredstev, (4) svoboda mednarodnega trgovanja in (5) regulativa.

Lestvico ekonomske svobode se pripravlja od leta 1996 in je nastala na pobudo treh Nobelovih nagrajencev iz ekonomije: Douglassa Northa, Gerryja Beckerja in Miltona Friedmana. Slednji je večkrat dejal, da je ekonomska svoboda prvi pogoj za vse druge oblike svobode, tudi za politično, ter da je prvi pogoj za večjo konkurenčnost gospodarstva.

Celotno poročilo Ekonomske svobode sveta 2013 je dostopno tukaj.