Prezrt navdih iz Karantanije

Eden pomembnejših razlogov, da se naši poslanci ne zavedajo, kdo jih plačuje in kaj je njihovo poslanstvo, je proporcionalni volilni sistem, po katerem volimo parlamentarce, razen dveh predstavnikov narodnosti. Med pomanjkljivostmi tega sistema je, da poslanci v prvi vrsti ne odgovarjajo državljanom, temveč svojim političnim šefom. Če bi v Sloveniji imeli večinski volilni sistem, bi bila stvar drugačna, saj bi z njim vsak volilni okraj v parlamentu dobil svojega predstavnika, kar bi pomenilo, da bi poslanci bili v prvi vrsti odgovorni volivcem svojega okraja. V sistemu, ki ga imamo, pa je odgovornost poslancev do državljanov zanemarljiva, saj poslanci niso predstavniki ljudstva, temveč predstavniki politične elite, medtem ko so državljani le trop ovac, ki se jih striže po volji gospodarja.

Na slovenskih tleh ni bilo vedno tako. Zapisi karantanskega prava pričajo o tem, da je bodoči knez med obredom ustoličevanja obljubil zavezo ljudstvu in ni bilo ljudstvo tisto, ki bi priseglo zvestobo njemu, kar je bila praksa v drugih deželah. Med obredom ustoličevanja se je prisotne vprašalo: »Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Odgovor, ki je sledil: »Tak je in tak bo ostal!« Kar pomeni dvoje, da je knez bil obvezan delati v dobro ljudi in da mu bo ta naslov odvzet, če tega ne bo počel. Kako je v Sloveniji danes?

Pretekli teden je po spletu zaokrožil posnetek, kjer je novinarka informativne oddaje Svet povprašala poslanko mag. Majdo Potrata (SD) o energetskih izkaznicah, katere bodo stale do 500 evrov in bodo obvezne za nepremičnine v prodaji ali najemu za več kot 12 mesecev. Ker bodo energetske izkaznice po žepu udarile državljane, ti pričakujejo, da bodo poslanci vedeli o čem glasujejo, v kolikor parlamentovanje za njih ni le igra, kjer se meri, kdo bo bolj izstopal s populističnimi komentarji. Naj na tem mestu zapišem, da moja današnja kolumna ne temelji ne na mojem ideološkem (ne)strinjanju s poslanko ali njeno poslansko skupino kot tudi ne na tem, koliko (ne)všeč mi je informativna oddaja Svet na Kanalu A.

Gospa Potrata meni, da novinarji zlonamerno “preverjajo pri poslancih” njihovo (ne)poznavanje tematike, o kateri glasujejo. Vendar dejstvo je, da državljane še kako zanima ali so poslanci poučeni preden pritisnejo na gumb za glasovanje. Ker državljani tega sami ne morejo preveriti pri poslancih, to namesto njih naredijo mediji. Gospa poslanka namreč pozablja, da v svobodni družbi mediji svobodno poročajo o tem, kar državljane zanima in ne samo tisto, kar politiki hočejo, da se poroča. Če smo pa nesvobodna družba, kjer politika kroji vsebino in način medijskega poročanja, se prenehajmo sprenevedati, da smo pustili totalitarizem za sabo.

Velikokrat slišimo zahtevo javnosti o nepristranskosti medijskega poročanje. Dejstvo pa je, da noben posameznik ni nepristranski, kaj šele skupek posameznikov, kot je medijska hiša. Kar med drugim pomeni, da RTV Slovenija, ki je državni medij, zavaja javnost (in samega sebe), da je nepristranski. Kaj takega je znanstvena fantastika. Pri svoji nepristranskosti oz. naklonjenosti do politikov obstaja razlika med zasebnimi in državnimi mediji. Medtem ko zasebni medij podaja določen pogled civilne družbe, medij v lasti države podaja pogled, ki je naklonjen oblasti, kar med drugim pomeni, da v državnem mediju obstaja zelo malo maneverskega prostora za kritiko tega, kar počne oblast. Prav zato se oblast zavzema za (nadaljni) obstoj državnega medija, ki ji služi kot neuraden urad za promoviranje.

Slovenci, ki dvigujejo nosove nad senzacionalističnim poročanjem zasebnih medijskih hiš, pozabljajo ali se ne zavedajo, da se vse medijske hiše (zasebne in državne), ker si prizadevajo pritegniti gledalca, poslužujejo senzacionalizma, kar je mogoče opaziti v širokem spektru oddaj, od dokumentarcev do informativnih oddaj. Tisti, ki prepoznajo senzacionalizma, si zatiskajo oči pred senzacionalizmom, ki jim godi.

Mnogi, ki gledajo državno TV in ne zasebno TV, z viška gledajo na tiste, ki jim je slednja ljuba. V svobodni družbi se ima vsak ima pravico samopovzdigovati dokler s tem ne škodi drugim. Obenem se postavlja vprašanje, kako je lahko oseba, ki tudi občasno ne pogleda oddaj na zasebni TV, poslanka, saj jo očitno ne zanimajo pogledi drugače mislečih? Ali je to razlog, da poslanka enači drugače misleče s sovražniki, ki bi naj pripravljali “hudobne prispevke”? So potem ljudje, ki delajo na tej televiziji, in vsi, ki njihove oddaje gledajo “hudobni”? Poslanka morda pozablja, da živimo v družbi, kjer imamo zagotovljeno svobodo izražanja in svobodo, da se z nekom ne strinjamo. Posledica tega je pluralnost mnenj v javnosti kot tudi v parlamentarnih vrstah, kar je značilnost demokracije. Ne živimo več v totalitarnem sistemu, kjer je dovoljeno le eno mnenje, en vir informacij in ena resnica. Kot je zapisala Evelyn Beatrice Hall v biografiji o Voltairu: “Morda se ne strinjam s tem, kar praviš, a bom do smrti branila pravico, da to lahko poveš.”

Slovenci smo sami odgovorni za to, kdo sedi v parlamentu in kdo ne. Za to, da so določeni poslanci, ki ne delajo v imenu ljudstva, še naprej poslanci, je krivo tudi to, da imajo mnogi ena očala za naše in druga za vaše. Če je poslanka Potrata naša, jo zagovarjamo z vsemi sredstvi, če je pa vaša, jo napadamo. Ta dvojna merila so stalnica za politiko, a z njo prepogosto operirajo tudi navadni državljani. Posledično ne pride do prečiščenja političnihin parlamentarnih vrst.

Slovenci imamo težave razmišljati s svojo glavo in ne samo ponavljati kot papige za državnimi mediji in politiko. Če bi več razmišljali s svojo glavo, bi si drznili kritično ocenjevati oblast in državne medije, in tako bolj učinkovito nadzirali oblast, ki je s svojimi dejanji mnoge državljane pahnila na dno revščine medtem ko se je okoriščala za svoje privatne interese. Zbudite se, Slovenci!

Obred ustoličevanja karantanskih knezov ni bil samo temelj državnosti karantanskih Slovencev, temveč je pomembno vplival na oblikovanje pravne in politološke misli. Med najbolj prepoznavnimi osebami, ki jih je obred navdihnil je bil Thomas Jefferson, avtor ameriške Deklaracije o neodvisnosti, ki je temeljna listina ZDA in človekovih pravic na splošno. Listina razglaša, da imajo ljudje enake pravice, oblast pa je v službi ljudi. Zakaj tega navdiha niso dobili ustvarjalci slovenske države in vsi, ki so danes del nje?