Predstavitev na Free Market Road Show, Varšava, maj 2015

Osemnajsterica držav evroobmočja ne tiči več v recesiji, raste pa tudi ne. V 2014 je njihov skupni bruto družbeni proizvod (BDP) zrastel za 0,9 odstotka, potem ko se je dve leti zaporedoma krčil. Ampak to ni gospodarska aktivnost, kot smo jo bili vajeni še pred desetletjem, niti ni hitrost, ki bi si jo želeli za prihodnost.

Matematika je neizprosna. Pri takšnih stopnjah letne rasti bomo v evroobmočju potrebovali okoli 70 let, da se bo naš sedanji življenjski standard podvojil. Če bi rastli s 3 odstotki (kar smo v državah z evrom zadnjič storili v 2007), potem bi nam isti napredek vzel samo 23 let. To je pomembna razlika, saj celotnim generacijam preti, da za časa svojega življenja ne bodo užile plodov svojega truda. Odpira pa tudi zelo pomembno vprašanje. Smo res obsojeni na gospodarsko stagnacijo? Oziroma drugače, kako lahko v naša gospodarstva spet vnesemo zdravo, robustno aktivnost?

V ekonomski znanosti se je v zadnjih letih vnesla črnogledost. Naj se navadimo na tako počasno rast, pravijo, saj bi naj bili ujeti v tako imenovano »sekularno stagnacijo«. Ta pojem je danes povezan z Lawrencem Summersom, nekdanjim rektorjem univerze Harvard in finančnim ministrom pod predsednikom Billom Clintonom. Februarja 2014 je ekonomsko srenjo opozoril, da razvite industrijske družbe, v svoji današnji kondiciji, ne zmorejo hkrati uresničiti treh želja: da bi ustrezno rastle, da bi delale s polno paro in uživale finančno stabilnost.1 Ta ideja je odmevala, velja pa spomniti, da ima že dolgo zgodovino. Na sekularno stagnacijo je prvič opozoril Alvin Hansen, in sicer proti koncu velike gospodarske krize tridesetih let prejšnjega stoletja. Tudi njemu je izkušnja krize vzela upanje za človeško prihodnost. Rast prebivalstva, je trdil, se je ustavila, zmanjšala se je količina inovacij.2 Medtem ko so prav v času, ko je Hansen objokoval konec človeške iznajdljivosti, znanstveniki razvili penicilin, teflon in najlon ter in izboljšali motorje z notranjem izgorevanjem – prav ti izumi tridesetih let so bili gonilo povojne rasti petdesetih in šestdesetih.3

Skratka, če nas zgodovina uči karkoli, je to nekoristnost ekonomskega pesimizma. Če se zdi prihodnost tako slaba, je to zgolj zato, ker ne vidimo vseh pozitivnih sprememb, ki se že sedaj dogajajo. »Sekularna stagnacija« pa je koristna zgolj kot opis črnega scenarija – kaj se bo zgodilo, če bodo nosilci ekonomskih politik še naprej mislili, da lahko sami gospodarstvo usmerjajo bolje, kot to že stoletja počnejo prosti trgi s pomočjo cenovnega mehanizma. V ozadju pa je tudi nevarna ekonomska zmota, opozarja Enrico Colombatto: češ da posamezniki niso pomembni, da je vsa gospodarska rast odvisna od odločitev »ekonomskih inženirjev«.4

Kaj je torej potrebno za robustno okrevanje? Robustno, seveda, v smislu, da je sposobno preživeti šoke, od koder koli že pridejo? Poti sta samo dve. Prvič, gospodarstvo moramo narediti bolj odporno, kar z vidika poslovanja pomeni predvsem manjši finančni vzvod. In drugič, gospodarstvu moramo odstraniti še bremena, ki jih s svojim delovanjem nalaga država.

Kako? Odstraniti moramo ovire birokratizacije in netransparentnosti gospodarske politike. Zmanjšati pa je tudi treba denarne tokove med državo in gospodarstvom. V obeh smereh. Tako kot je nujno zmanjšati davčno obremenitev, se velja boriti tudi proti državnim subvencijam. Slednje namreč potvarjajo tržne signale – denar dobijo podjetja, ki najbolje izpolnijo uradne in neuradne zahteve državnih birokratov, namesto da bi svoj čas in energijo usmerila v zadovoljevanje potreb potrošnikov. Tako pa uradniki z denarjem davkoplačevalcev »izbirajo zmagovalce«, torej tudi na račun njihovih konkurentov, ki si svoj denar prislužijo na trgu.

Skratka, gospodarstvo mora postati bolj odporno, a hkrati mu moramo odvzeti še državna bremena. To je najboljša pomoč, ki jo lahko država ponudi gospodarstvu.

1 Summers, Lawrence H. »US economic prospects: Secular stagnation, hysteresis, and the zero lower bound.« Business Economics 49, no. 2 (2014): 65–73.
2 Hansen, Alvin H. »Economic progress and declining population growth.« The American Economic Review (1939): 1–15.
3 Eichengreen, Barry. The European economy since 1945: coordinated capitalism and beyond. Princeton University Press, 2008, str 2.
4 Colombatto, Enrico. »Recipes to Break Stagnation.« Predstavitev na konferenci Free Market Road Show (Varšava, maj 2015).