Javni dolg Slovenije je po podatkih Eurostata danes 28 milijard evrov. Na Slovenca to pomeni okoli 13.500 evrov dolga, tudi na dojenčka, rojenega pred eno sekundo. Zmotno je prepričanje, da javnega dolga ne bomo odplačevali državljani, temveč neka abstraktna entiteta, kot je država.Ko bomo postavljeni pred dejstvo odplačevanja »javnega« dolga, bomo državljani imeli različne zmožnosti: evropski komisar iz Slovenije bo svoj dolg lahko poravnal že z enim mesečnim neto prihodkom, medtem ko bo povprečni Slovenec z neto plačo 1.000 evrov ta dolg odplačeval 13 mesecev in pol, kaj šele povprečni upokojenec z neto pokojnino 580 evrov, ki bo za to potreboval nekaj dni manj kot dve leti.Skrb zbuja predvsem to, da je zadolževanje Slovencev v zadnjih nekaj letih ponorelo. Javni dolg danes pomeni kar 79 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), medtem ko je bil le 22 odstotkov na začetku leta 2008 in 48 odstotkov na začetku leta 2011. Da zagrizemo v problem slovenskega javnega dolga, se moramo vprašati o poglavitnih razlogih za njegovo povečevanje, tako tistega počasnega kot tistega skokovitega iz časa vlad Pahorja in Bratuškove.

Bistven dejavnik povečevanja javnega dolga je delovanje na političnem prizorišču, kjer politiki in interesne skupine s ciljem zadovoljevanja lastnih ideoloških ali finančnih interesov plenijo in paternalistično nadzorujejo sodržavljane. Vpleteni bodo za ali proti določeni potezi države glede na korist, ki jo bodo imeli z državnimi predpisi ali prerazdelitvijo družbenega proizvoda. Interesne skupine svoj vpliv na oblast izražajo z glasovi na volitvah kot tudi z donacijami političnim strankam in lobiranjem. Da bi bili politiki izvoljeni, pripravijo politični program, ki ga poskušajo »prodati« javnosti. Slovenski politični programi v veliki večini obljubljajo ravno predpise in porabo davkoplačevalskega denarja za izpolnjevanje želja interesnih skupin. To vsiljevanje interesov po državi lahko te dni opazujemo ob sestavljanju nove vlade, pri čemer si interesne skupine prizadevajo za plenjenje in paternalizem, ki jim bosta omogočila koristi, do katerih drugače ne bi bili upravičeni na odprtem, konkurenčnem in prostem trgu.

Interesne skupine so v svojih prizadevanjih uspešne predvsem zato, ker so glasnejše in aktivnejše pri omejevanju ali uničevanju konkurence od tistih, ki z vzpostavitvijo konkurence na prostem trgu pridobijo, na primer potrošniki. Gre za pojav, pri katerem je manjšina bolj organizirana in tako bolj uspešna pri uresničevanju svojih želja pri državnih institucijah kot večina, ki je razpršena po celotni državi in neorganizirana pri delovanju v svojo korist. Tako v demokraciji ni problem samo to, da večina vsili svoje želje manjšini, temveč tudi to, da manjšina naredi prav to večini.

Pojav koncentriranih koristi in porazdeljenih stroškov je opisal italijanski ekonomist in sociolog Vilfredo Pareto že leta 1896. Če slovenska država dodatno obdavči dva milijona prebivalcev za en evro, ta dva milijona evrov lahko razdeli med interesne skupine, ki so ji ljube. Če je teh prejemnikov deset, vsak od njih prejme 200.000 evrov. Kot pravi Pareto, ima teh deset prejemnikov zelo velik interes lobirati, vplivati na ljudi na oblasti ali jih celo podkupiti, da podprejo ukrep, ki bo to prerazdelitev omogočil. Po drugi strani pa vsak davkoplačevalec, ki ga je država dodatno obremenila za en evro, ne bo zelo zavzet za lobiranje, vplivanje na ljudi na oblasti ali celo podkupovanje.

S takimi ukrepi država na škodo vseh davkoplačevalcev ustvari korist za izbrance, ki jim ni treba tekmovati na trgu s svojimi proizvodi ali storitvami, temveč le lobirati pri politikih, medtem ko politika upravičuje to početje s paternalizmom, da ve, kaj je najboljše za državljane in v njihovem interesu. Izbrance slovenske politike najdemo med bankami in zavarovalnicami; med podjetji, kot so gradbena, »zelena« ali v državni lasti; med javnimi ustanovami, kot so inštituti, bolnišnice ali šole; in med dobavitelji operacijskih miz, vojaške opreme ali pisarniškega materiala.

Zadeva je toliko hujša, ker se slovenska oblast ne ustavi pri razdeljevanju tistega, kar je že zaplenila Slovencem, temveč razdeljuje tudi tisto, kar predvideva, da bo vzela v prihodnosti, bodisi sedanjim ali bodočim rodovom. Slovenska oblast tako skozi okno vrže zlato finančno pravilo vsakega preudarnega gospodinjstva, da se troši le toliko, kolikor se je že ustvarilo. Slovenska država pa troši več, veliko več. Neuravnoteženost javnih financ vodi v ustvarjanje javnega dolga, pri tem ni pomembno, kdo bo plačal zapitek in če je bilo podano soglasje za tak dolg, temveč je pomembno, da se izbranci prenajedajo bombončkov od države.

Rešitev je v spremembi razmišljanja in odnosa do vloge države v družbi, predvsem pa o tem, kaj ni njena vloga. To pa zahteva spremembo v filozofskih, etičnih in politično-gospodarskih temeljih družbe, če seveda želimo, da je ta svobodna, uspešna in etična. Ti temelji morajo biti zgrajeni na pravicah posameznika in omejeni oblasti. Kot je zapisala pisateljica in filozofinja Ayn Rand v knjigiPravice posameznika (1963): »Posameznik brez pravic do produkta svojega truda nima možnosti ohranjati svoje življenje. Posameznik, ki proizvaja, medtem ko drugi razpolagajo z njegovim produktom, je suženj. […] Kratiti pravice posameznika pomeni, da ga prisiliš, da deluje proti svoji lastni presoji, ali da razpolagaš z njegovimi sredstvi. V bistvu obstaja le en način, da se to stori: z uporabo fizične sile. Obstajata dva potencialna kršitelja pravic posameznikov: kriminalci in država.«

V Sloveniji ne bo lahko priti do korenitega preobrata, vendar ni nemogoče. Nobelov nagrajenec za ekonomijo James M. Buchanan je opomnil, da »ko oblasti dopustimo, da ljudi rešuje pred njihovimi neumnosti, postane nemogoče postavljati oblasti meje.« Strinjam se, da je treba biti realist, a za spremembe na bolje moramo biti tudi optimisti. Zmanjšanje javnega dolga ni nemogoče. V zadnjem letu, ko je Slovenija povečala javni dolg za 23,9 odstotne točke, je Poljska znižala svojega za 7,7 odstotne točke, Nemčija za 3,2 in Češka republika za 2,2 odstotne točke. Vse je možno, zlasti če si nas dovolj postavi za cilj, da Slovenijo preobrazimo iz sistemskega prisilnega plenjenja v družbo svobodnih ljudi.

Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 11. avgusta 2014.