Prosta trgovina oziroma menjava je pomemben dejavnik ekonomske svobode. Liberalizacija trgovine pomeni ne samo večjo izbiro na trgovinskih policah in nižje cene teh izdelkov, ampak tudi več delovnih mest, višji življenjski standard, gospodarski napredek in razvoj.Ob nedavnem sprejetju zgodovinskega dogovora Svetovne trgovinske organizacije (WTO) so se v slovenskih blogih in klepetalnicah oglasili nasprotniki liberalizacije mednarodne trgovine. Med njimi so tako tisti, ki se okoriščajo na račun omejevanja trgovine, kot tisti, ki ne razumejo pomena proste trgovine za blaginjo vseh Slovencev in ne le za politične izbrance (med obema skupinama najdemo ovce in papagaje, o katerih je bil govor v moji prejšnji kolumni). Prva skupina te kolumne ne bo vesela, saj osvetljuje stvari, ki jih želijo obdržati zatemnjene. Druga skupina pa ima dve možnosti: da pozorno in z odprtim umom prebere nadaljevanje kolumne, to pomeni, da je zanje še upanje; ali da se vrne k predsodkom do proste trgovine in ne trati časa z branjem, to pa pomeni, da zanje ni več upanja.Prosta trgovina oziroma menjava je pomemben dejavnik ekonomske svobode. Liberalizacija trgovine pomeni ne samo večjo izbiro na trgovinskih policah in nižje cene teh izdelkov, ampak tudi več delovnih mest, višji življenjski standard, gospodarski napredek in razvoj. Nasprotniki proste trgovine veliko besedičijo, medtem ko se vsak dan mastijo na sadežih mednarodne trgovine, kot so ipad, čokolada znamke Milka, prenosni računalnik Dell, kokakola, Diorjeva maskara, McDonald’sov hamburger, Disneyjeva risanka, Mercedesov avto, torbica Louisa Vuittona, Ikejine omare, copati Nike, plenice Pampers, fotoaparat Canon, kava Nestlé, Siemensov telefon, Adidasova trenirka, zobna pasta Call Gate, banane Chiquita, Danonejev jogurt, Cartierjeva ura, krema Nivea, printer Xserox, Nintendove igrice, televizija Panasonic, motor BMW, baterija Duracell, viski Jack Daniel’s, šampon Dove, čips Pringles, vodka Smirnoff, kosmiči Kellogg’s, kontakne leče Johnson & Johnson, pivo Heineken, Gillettove britvice … lahko bi naštevala v nedogled. Da, za njimi so ti nasprotniki svobodne trgovine, liberalne ekonomije oziroma kapitalizma. Blatijo in nasprotujejo tistemu, kar jim vsak dan izboljšuje, olajšuje in polepšuje življenje in čemur se niti pod razno ne želijo odreči. Načelnost pa taka.V začetku decembra 2013 je 159 držav članic Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki pomenijo 97 odstotkov svetovne menjave, doseglo dogovor, ki bo omogočil enostavnejši in hitrejši mednarodni pretok blaga. Dogovor bo obrodil sadove za prav vse države podpisnice, ne glede na to, ali so revne ali bogate, afriške ali evropske, na severnem ali južnem polu. Dogovor je zgodovinski, saj je po letu 1995, ko je bila ustanovljena WTO, to prvi multilateralni trgovinski dogovor, to pomeni, da so ga podpisale vse članice. V preteklih 18 letih so se države, ki so želele liberalizirati trgovinsko politiko svojih držav in držav, s katerimi so trgovale, morale zateči k sklepanju nekaj sto bilateralnih in regionalnih prostotrgovinskih sporazumov. Po podpisu nedavnega dogovora WTO pa se svet vrača na pot globalnega sproščanja svetovne trgovine.

Dogovor bo med drugim poenostavil, skrajšal in poenotil carinske dokumente, postopke in zakonodajo; zmanjšal ali celo odpravil nepotrebne administrativne ovire; znižal uvozne dajatve in kmetijske subvencije. Za ljubitelje številk: stroški izvoza/uvoza naj bi se v razvitih državah (tudi Sloveniji) zmanjšali za deset oziroma 15 odstotkov v državah v razvoju; globalna ekonomija naj bi v enem letu ustvarila 21 milijonov novih delovnih mest ter dodatnih 700 milijard evrov blaga in storitev (razvite države 460 milijard, države v razvoju 240 milijard evrov). V Sloveniji bodo pozitivnih učinkov tega dogovora najbolj deležni potrošniki, ki si bodo v prihodnje za isto plačo lahko privoščili več, in podjetja, ki so vpeta v svetovne trge. Ta podjetja so lahko optimistična glede povečanja profita, ta jim bo omogočil zaposlovanje večjega števila ljudi in izplačevanje višjih plač. Za Slovenijo se ocena pozitivnega učinka na gospodarsko aktivnost giblje okoli 800 milijonov evrov na letni ravni, to bo vplivalo tako na gospodarsko rast kot na blaginjo prebivalcev.

Zakaj je tako dolgo trajalo, da so državniki iz razvitih držav podpisali ta globalni dogovor, če je jasno, da prinaša toliko pozitivnih učinkov? Razvite države, kot so EU in ZDA, so namreč dolgo imele figo v žepu, ko so trdile, da si prizadevajo za svobodno mednarodno trgovino. V resnici so omejevale mednarodno trgovino zaradi zagotavljanja rent njim ljubim lokalnim interesnim skupinam, industriji in podjetjem, to se je pokazalo v višjih cenah, nižjem življenjskem standardu, manjši gospodarski rasti in višji brezposelnosti. Vprašajte se, kdo se pogosteje pomenkuje in pije kavico s političnimi odločevalci: predstavniki in lobisti interesnih skupin ali navadni državljani? Odgovor poznate, zato lahko pravilno sklepate o tem, katere interese politiki zares ščitijo.

Za konec naj dodam, da je dvoličnost politikov razvitih držav potencirana na kvadrat, saj z ukrepi omejevanja mednarodne trgovine onemogočajo proizvajalcem (predvsem kmetom) držav v razvoju vstop na domači trg. Države v razvoju ne prosijo za nič drugega kot za enakovreden položaj z lokalnimi proizvajalci. Namesto tega razvite države izražajo svojo »skrb« nad revščino v državah v razvoju s tem, da jim pošiljajo mednarodno razvojno pomoč. Obenem pa si zatiskajo oči pred tem, da kar 75 odstotkov teh sredstev konča v žepih politikov in birokratov, 20 odstotkov se vrne v državo donatorico in le pet odstotkov priroma do tistih, katerim bi naj bila namenjena. Obenem je mednarodna razvojna pomoč kot droga, ki odvisniku kratkotrajno ublaži stisko, a vzroka problema ne odpravi. Medtem ko bi prosta trgovina omogočila, da se države v razvoju dolgoročno ekonomsko razvijajo in povečujejo blaginjo svojih prebivalcev. Z liberalizacijo mednarodne trgovine bodo razvite države ubile dve muhi na en mah: svojemu gospodarstvu bodo dale nov zagon, medtem ko bodo državam v razvoju dale priložnost, da se dvignejo iz revščine.

 
Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 30. decembra 2013.