Avtorica: dr. Katarina Zajc, Visio institut

Pravni in institucionalni okvir je temelj za osebno svobodo, zasebno lastnino ter delovanje trga. V nadaljevanju se bom samo osredotočila na Slovenijo, in sicer na njen pravosodni sistem. Menim, da bi liberalnejše delovanje pravosodnega sistema lahko precej doprineslo k optimalnemu pravnemu in institucionalnemu okviru v Sloveniji.Kakor je poznano, je reforma pravosodja leta 1994, ki je zaživela leta 1995, prinesla ogromne sodne zaostanke. Ne bom se spuščala v razloge, zakaj so zaostanki po reformi nastali, dejstvo pa je, da obstajajo. Ne moremo pa tudi mimo dejstva, da so bila zgodnja 90-leta prejšnjega stoletja tista leta, v katerih je Slovenija na novo postavila temelje »kapitalistični« družbeni ureditvi, kar pomeni, da je bilo sprejetih mnogo zakonov, ki so na novo urejali družbene odnose, med njimi naj omenim Zakon o denacionalizaciji, Zakon o gospodarskih družbah, zakon o stečaju in podobnih postopkih in podobno. Materija je bila za sodnike nova in težka, saj so se soočili z novo miselnostjo, kar je še povečalo sodne zaostanke.

V svoji razpravi bom analizirala dve situaciji, ki bi jih sodniki lahko rešili tako, da bi vzpodbudili transakcije, namesto, da so jih zavirali, ter na kratko predstavila katere zadeve so najpogostejši sodni zaostanki. V prvi situaciji je zakonodajalec brez ekonomskih razlogov posegel v »freedom of contract« pogodbenih strank, torej v njihovo osebno svobodo. Na strani sodnika je bila interpretacija »spornega« zakonskega določila (odločitev med kogentnostjo in dispozitivnostjo pravnega pravila), vendar ga je uporabil togo, brez da bi se zavedel (razumel) ekonomskih posledic svojega dejanja.(1) V drugi situaciji pa je zakonodajalec dal sodnikom na razpolago prava pravna »orodja,« vendar ga niso znali uporabiti, kar je imelo za posledico uvedbo neomejene odgovornosti družbenikov v d.o.o., kar je v literaturi kritizirano, saj deformira trg in cene in povečuje ceno uporabe kapitala.

Nenazadnje pa je potrebno tudi povedati, da je polovica sodnih zaostankov na področju izvršb. Navedeno pomeni, da četudi sodišče subjektu z odločbo prisodi določeno terjatev, na primer znesek, ga od dolžnika subjekt ne more izterjati oziroma ga lahko izterja šele po dolgem času. Seveda v vmesnem času nastajajo stroški. Ker dolžniki situacijo poznajo, je večja nagnjenost k finančni nedisciplini in izogibanju spoštovanja prava.

Po mojem mnenju določeni sodniki še vedno »uporabljajo« pravna pravila po starem, kot da bi živeli še v prejšnjih časih in se ne zavedajo, da lahko s svojimi odločitvami vplivajo na blaginjo subjektov v družbi. Enako velja za pravosodje kot celoto, saj se je potrebno zavedati, da če pravosodje ne deluje, potem pade tudi pravna država.

(1.) Kogentnih določb zakona pogodbene stranke ne morejo s pogodbo spreminjati, lahko pa spreminjajo dispozitivne. Navadno kogentnost oziroma dispozitivnost določijo sodniki, saj niso vse določbe v zakonih povsem jasno kogentne.