“Gre za star argument zagovornikov socialne države, ki se je v preteklosti že večkrat pokazal kot neresničen. Velika Britanija je vse od tudorskih časov imela sistem socialne pomoči, vezan na kraj stalnega prebivališča. Kmetijski delavci so dobili doklade, v bistvu pa je šlo za obliko subvencije veleposestnikom. Ti so lahko zato izplačevali nižje plače in imeli zalogo delovne sile. Sistem je torej ustvaril povsem napačne spodbude. Ljudje so bili plačani, da niso iskali boljšega življenja in da niso polno delali. Ko so to ureditev v zgodnjem devetnajstem stoletju angleški liberalci odpravili, sta se produktivnost in raven plač povečali.”

“Zgodovina nas uči še nekaj drugega: nekontrolirani zlom socialne države odpira vrata najbolj strašnim ideologijam. Spet danes – najbolj očitni sta neonacistični stranki Zlata zarja v Grčiji in Jobbik na Madžarskem, seveda pa ne gre za osamljena pojava. Spomnil bi, da so nemško Weimarsko republiko svoje dni hvalili kot najbolj napredno socialno državo na svetu. In sesedla se je, ker je bila preveč obremenjena. Brezposelnost so dodatno poslabšala davčna bremena v povezavi s togimi omejitvami na trgu dela. Tako so nastali pogoji, da je tako pošastnemu demagogu, kot je bil Hitler, uspelo pridobiti množično podporo.”

“Večina zasebnih organizacij, ki jih je izrinila socialna država, sploh ni imela verskega predznaka. Šlo je za obliko zadrug, v angleščini jim pravimo ‘friendly societies’. Res so včasih imele ritualen predznak – uradniki so nosili nenavadne klobuke in imeli čudne nazive, ni pa šlo za verske organizacije. Niti ni šlo za dobrodelne ustanove (v angleščini ‘charities’), ki so velikokrat res povezane z verskimi organizacijami. Te zadruge so temeljile na vzajemni pomoči članov. Ljudje so se včlanjevali, da bi si medsebojno pomagali. Ne prepriča me trditev, da lahko v sodobni družbi samo socialna država zagotavlja socialne storitve, ker naj bi bile dobrodelne organizacije verske, vera pa danes izgublja pomen. Nima vsaka dobrodelnost verske podlage.”

“Plačevali so članarino. Zato pa so se lahko zanesli, da bo organizacija zanje poskrbela, če bodo v stiski: če bi hudo zboleli, imeli nezgodo. Vedeli so tudi, da bo organizacija poskrbela, da njihova družina ne bi končala na beraški palici, če bi nenadoma umrli. Te organizacije so res hitro pridobile veliko članov, veliko več kot denimo sindikati, ki so jih sicer zgodovinarji veliko raje preučevali. Toda z rastjo socialne države so jih politiki začeli sistematično napadati. Te zadruge so namreč dajale zaledje civilni družbi, kar pa politike plaši. Politiki radi nadzirajo. Ljudje hitro pozabijo, da tovrstne organizacije še zmeraj obstajajo in da so zelo uspešne. Primer je Alcoholics Anonymous, ki po vsem svetu pomaga ljudem, ki se borijo z alkoholizmom in z drugimi vrstami odvisnosti. Organizacija ima težave samo v avtoritarnih državah, ki se počutijo ogrožene od prostovoljne, vzajemne pomoči med državljani.”

“Temu pogosto pravijo sistem enega samega plačnika (‘single-payer system’), njegovi zagovorniki pa trdijo, da z njim odpadejo celo stroški oglaševanja – ker socialna država pač ne potrebuje promocije. Takšen argument je povsem zgrešen. Če bi držal, bi ga lahko uporabili za prav vsa področja človekovega delovanja. Zakaj denimo nimamo samo ene velike verige restavracij? Ene same verige trgovin? Konkurenca je namreč zelo dragocena. Predstavljajte si, da bi imeli eno samo tovarno čevljev. Res bi imela manj administrativnih stroškov, ampak pomislite, kakšne čevlje bi imeli. Pravzaprav ne potrebujete domišljije, tak sistem obstaja in pravimo mu Severna Koreja. Tam imajo za vse ljudi samo dve ali tri velikosti čevljev, kupci pa si morajo v čevlje natlačiti časopisni papir, da se bolje prilegajo. Administrativne stroške lahko torej veliko bolje znižate s konkurenco kot pa z monopolom.”

“Da je konkurenca koristna, ne velja zgolj za gospodarstvo, pač pa tudi za neprofitne organizacije. Konkurenca sili organizatorje, da ponujajo boljše storitve. Primer, ki mnoge preseneti, so cerkve. Ponekod, denimo v Nemčiji, jih država financira iz v ta namen pobranih cerkvenih davkov. In večinoma so cerkve prazne. V ZDA in v Kanadi cerkvene organizacije od države ne dobijo niti centa, pač pa živijo od prostovoljnih prispevkov svojih vernikov. Ko gre nabirka naokoli, prispevajo tudi otroci – kovanček, ampak naučijo se, da so člani cerkve. In cerkve so vsako nedeljo polne.”

“Pri tej temi moramo popraskati pod površje. Najprej, trg za zdravstvene storitve v ZDA ni tako svoboden, kot ljudje običajno menijo. Približno 50 odstotkov vsega zdravstva namreč financira država, obstajajo pa tudi resne omejitve za konkurenco. Tako zdravstvenim zavarovalnicam ni dovoljeno, da bi delovale v več zveznih državah hkrati, denimo obenem v Kaliforniji in v New Yorku. To je za zdaj prepovedano. Ampak poglejmo samo rezultate. Kaj sploh primerjamo v mednarodnih primerjavah?”

“Res je, povprečni Šved živi dlje od povprečnega Američana. Ampak ob tem pozabimo, da to ni izključna zasluga švedskega zdravstva, pač pa tudi švedske kulture in švedskih genov – švedska družba je namreč veliko bolj homogena kot ameriška. ZDA so navsezadnje država priseljencev. Statistiki so primerjali Švede in Američane švedskega porekla. In veste kaj? V Ameriki so živeli dlje. Tipične raziskave torej ne merijo kakovosti in učinkovitosti švedskega zdravstva, ampak zgolj in samo zdravje, povezano s ‘švedskostjo’. Svetovno gledano je ameriško zdravstvo v veliki prednosti, kar se tiče tehnologije reševanja življenj. Če imate bolezen, ki je običajno smrtonosna, se vam zelo splača obiskati ameriške zdravnike.”

“Zelo malo ljudi so kadarkoli zavrnili. Sam bi celo rekel, da se to ni zgodilo še nikoli. Zdravljenje vseh tistih, ki si ga sami ne morejo privoščiti, plačata zvezna programa Medicaid in Medicare, torej država. Drugi imajo zasebno zdravstveno zavarovanje, tretji spet obiščejo dobrodelne bolnišnice. Predstave, ki jo o ameriškem zdravstvu slikajo nekateri evropski mediji – da zdravniki pustijo revne umirati pred vrati – preprosto ne držijo. Poudaril pa bi tudi, da višji stroški ameriškega zdravstva v veliki meri odražajo želje ameriških potrošnikov. Tako eno najvišjih postavk v ZDA zavzemajo sredstva proti bolečinam. Gotovo bi si evropski pacienti želeli, da se v enaki meri izognejo odvečnemu trpljenju, le da evropski zdravstveni sistemi, ker jih pač financira država, največkrat povsem ignorirajo želje potrošnikov.”

“Povsem sem prepričan, da sta si bila Barack Obama in Mitt Romney bolj podobna, kot so nas prepričevali mediji in celo sama kandidata. Nista predlagala bistveno različnih rešitev, kar se je še posebno lepo videlo pri zunanji politiki. Oba sta se trudila, da bi presegla drug drugega v neumnih napadih na Kitajsko. Enako je veljalo tudi za vprašanje javne porabe. Niti Romney niti Obama nista zagovarjala zmanjšanja javne porabe, čeprav bi bilo to po mojem mnenju nujno. Ko sta govorila o proračunskih rezih, sta imela v mislih samo zmanjšanje hitrosti, s katero narašča ameriški javni dolg.”

“Republikanci so izbrali napačno predvolilno strategijo – bili so ‘zlobna stranka’. Volivci so dobili občutek, da nasprotujejo gejem, kar je velika napaka v kulturi, kjer vedno več gejev odprto govori o svoji spolni usmeritvi. Vsak Američan ima že hčerko, brata, sestrično, nečaka, ki je gej. Nihče ne bo volil stranke, ki je neprijazna do njegovih družinskih članov. Podobno napako so republikanci zagrešili pri politiki do imigracije. To je bilo še posebno butasto, saj so ZDA država priseljencev. Tako pa je za demokrate glasovala večina Američanov hispanskega porekla, ki so drugače v mnogih pogledih konzervativni in posledično veliko bližje programu republikanske stranke. Podobna zgodba je bila tudi pri večini Američanov azijskih korenin, ki so v povprečju zelo dobro situirani. Večinoma so glasovali za demokrate, kar jasno kaže, da v ozadju zadnjih predsedniških volitev ni bilo nikakršnega razrednega boja.”