Le kaj bo poganjalo mline slovenskega gospodarstva, če ne bo znanja, delavnosti in novih idej.

Ravnokar smo praznovali obletnico konca osnovne šole. V takih trenutkih se človek ne le ozre nazaj, temveč tudi naredi primerjavo med tistim, kar je bilo in kar je sedaj. Ker sta na obletnico prišli tudi obe razredničarki paralelk, je bilo neizogibno, da sem ju povprašala o primerjavi med učenci sedaj in nami, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Čeprav sem učiteljici o tem povprašala vsako zase, sta bili obe zaskrbljeni, saj naj bi nastala velika sprememba v pričakovanjih, ki jih imajo starši, in posledično učenci, do učiteljev. Ti od šole ne pričakujejo predvsem znanja in veščin, temveč lepe ocene in pohvale.

Naši starši so nas poslali v šolo, da dobimo znanje, se utrdimo v delavnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in poštenosti, osvobodimo ustvarjalnega duha, se naučimo tekmovati, pri čemer znamo sprejemati uspehe in neuspehe, spoznamo svoje močne in šibke točke, se naučimo sodelovati, komunicirati in pomagati drugim. Tako izoblikujemo osebnost in gradimo samozavest. Vse to zato, da se čim bolje oborožimo za življenje, kajti v prihodnosti bo predvsem od nas odvisno, kako si bomo postlali. K temu spada tudi to, kakšno službo bomo dobili, kakšno plačo si bomo prislužili, kakšen ugled si bomo ustvari v družbi in ali bomo izpolni svoje sanje.Dandanes imajo starši drugačna pričakovanja, kot so jih imeli naši, saj na šolo ne gledajo kot na nekaj, kar bo obogatilo, izpopolnilo in oblikovalo njihove otroke, temveč le kot sredstvo, da njihov otrok sliši, kako odličen je. Takega otroka ne učijo delavnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in zdrave tekmovalnosti, tako otrok ne more oblikovati realnih pričakovanj do sebe in drugih. Zato je prepričan, da zasluži najvišjo oceno ne glede na to, koliko se je učil in koliko znanja je pokazal pri testu. Še slabše, tak otrok se bo prenehal truditi in učiti, saj bo ocena vedno odlična. To pa bo vplivalo tudi na tiste, ki so se na začetku se učili in dokazovali znanje na testih, saj bodo ugotovili, da sistem ne nagrajuje tistih, ki delajo, temveč vsem podeljuje enake ocene. Se ti starši zavedajo, kakšno življenjsko popotnico dajejo svojim otrokom, ko jih učijo, da je ne glede na to, koliko časa preždijo pri knjigi in koliko se naučijo, rezultat enak, to je odlična ocena?

Vprašajmo se, kako se bodo današnji osnovnošolci čez deset let spopadli z iskanjem prve službe. Na podlagi izkušenj v šoli bodo najverjetneje pričakovali službe že po prvem razgovoru in visoke plače za delovno mesto, katerega si bodo kar sami izbrali. Neizbežno bo njihovo življenje v oblakih kruto pristalo na realnih tleh, saj z nezadostnim znanjem in pomanjkanjem veščin ne bodo uspeli prepričati morebitnega delodajalca. Veljaš, toliko kolikor znaš oziroma narediš, a kaj ko jih tega noben ni naučil, ko so odraščali. Pretekli teden objavljeno poročilo Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound 2014 ugotavlja, da v Sloveniji kar 85 odstotkov mladih do 29. leta živi pri starših, kar je največ v Evropski uniji. Kakšna bo še slika, ko bo naslednja generacija prešla iz šolskih klopi v odrasli svet.

Enaka opažanja kot omenjeni učiteljici imajo mnogi slovenski učitelji, in to ne glede na to, ali učijo v osnovni šoli ali na univerzi. Moralo bi nas skrbeti, v katero smer gre slovenska družba in kako se bodo te spremembe v odnosu do izobraževanja in usposabljanja pokazale v ekonomski aktivnosti in posledično blaginji Slovencev. Že tako gre slovenski družbi vedno slabše. Le kaj bo poganjalo mline slovenskega gospodarstva, če ne bo znanja, delavnosti in novih idej? Če ne bo zdrave tekmovalnosti in nagrajevanja tistih, ki so boljši in uspešnejši? Če ne bo vztrajnosti, če ljudje ne bodo vedeli, kaj so njihove prednosti in na njih gradili?

Ko smo mi hodili v šolo, se je vedelo, kdo so najboljši učenci. Zamerili smo učiteljem, če so ocene podarjali iz takih ali drugačnih razlogov. Ker je taka učiteljska praksa bila izjema v pravilu, smo vedeli, da bo učenje nagrajeno. Zato smo se vsi trudili, pa če je naš cilj bil zgolj pozitivna ocena ali petica. Tisti, ki so pa dobivali daleč najboljše ocene in so bili tudi na univerzi pripravljeni trdo delati, so se vpisali na fakultete, kot je medicina. Tja zagotovo niso šli taki, ki jih ni bilo do učenja ali težaškega, odgovornega poklica. Tukaj se pokaže še en problem slovenske družbe. Namesto, da bi cenili zdravnike, jih stalno napadamo. Obstaja kar precej razlogov, da bi zdravnike morali ceniti veliko bolj. Pustimo probleme zdravstvenega sistema in tega, da so med zdravniki tudi taki, ki se bolj malo pretegnejo pri svojem delu, kar je lahko tema za eno od prihodnjih kolumen. Kar želim zapisati v tej kolumni je, da so ljudje, ki so postali zdravniki, do 30 leta trdo delali v šoli, kar med drugim tudi pomeni, da so se odrekli marsikateremu užitku in radosti mladosti, da so se izobrazili za enega najzahtevnejših poklicev, v katerem rešujejo in podaljšujejo prav naša življenja, in so pripravljeni v svojem poklicu zelo trdo delati. Ne le da so zdravniki ogromno vložili v to, da so prišli do svojega poklica, tudi povpraševanje po njihovih storitvah je ogromno. Vrednost zdravnikov, če lahko tako rečem, ne bi bila visoka, če ne bi bilo takega povpraševanja po njih. Tako se lahko nekdo celo življenje uči biti romanopisec, a če nihče ne bo hotel kupiti njegovega romana, je vrednost romanopisca napram drugim nič.

Namesto da bi povzdigovali ljudi, ki so postali zdravniki, jih naša družba stigmatizira. Zdravnik ne sme delati v zasebni ambulanti. Zdravnik ne sme zaslužiti več kot uradnik na ministrstvu. Zdravnik ne sme biti ponosen na to, kar je dosegel v življenju in kaj vsak dan počne v službi. Zdravnik ne sme to in ono… Gre za potlačeno ljubosumje do tistih sošolcev, ki so bili odličnjaki, ali enostavno ne želimo sprejeti, da je nekdo bolj cenjen v družbi in zato veliko več vreden od nas? Opustimo zavist in si nalijmo čistega vina. Noben zakon nam ne more pomagati, saj je na vsakem izmed nas, da se odloči, katere vrednote bo zagovarjal in katere vrednote bo prenesel na svoje potomce. Vrednote družbe bodo le odsev naših individualnih odločitev.PS: Iskrena hvala vsem učiteljem, ki so od mene pričakovali znanje in delo, mi povedali, kdaj sem dosegla pričakovanja in kdaj ne, in naredili še en korak, da sem pred sabo vedno imela nove izzive. Spoštovala sem vas kot učenka in spoštujem vas sedaj. Brez vas ne bi bila to, kar sem. Le upam lahko, da bodo moji otroci imeli take učitelje, kot sem jih imela jaz.

Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 14. aprila 2014 in kot prispevek v Časniku dne 8.5.2014.