Avtor: Mitja SteinbacherOdkar človek obstaja, se združuje v skupnosti. Eden izmed izidov razvoja združevanja v skupnosti je nastanek različnih tipov državnih skupnosti z različnimi načini odločanja o tem, kakšne naj bodo naloge, ki jih naj državna skupnost opravlja za državljane. Razlogi za njihov nastanek so različni, kot so različni mehanizmi odločanja in sprejemanja pravil njihovega delovanja.

Pri politični participaciji gre za odločanje o vprašanjih, ki se tičejo vseh ljudi, živečih v neki skupnosti. Skupna vprašanja so po naravi stvari lahko predvsem splošne narave, se pravi ne odražajo kaj dosti več od vrednostnih vzorcev ljudi, ki v skupnosti živijo. Če so konkretna, parcialna, se nujno ne tičejo vseh ljudi in so nujno do enih nepravična, spet druge pa favorizirajo. Kakšna so slednja po vsebini, je sicer stvar dogovora članov skupnosti, kakor je stvar dogovora tudi način njihove določitve in mehanizmi njihovega spreminjanja; lahko so tudi parcialna, če je tak dogovor, vendar se je treba zavedati učinkov takšnih parcialnih pravil. Zaželeno je, da je okvir skupnih vprašanj moč spreminjati in ga prilagajati glede na konkreten vrednostni okvir ljudi v nekem obdobju, saj ni moč enkrat za vselej postaviti najboljšega okvirja delovanja, ki bi bil veljaven za vse bodoče generacije članov neke skupnosti in ki ne bi bil spremenljiv. Kvaliteta življenja v neki skupnosti je lahko v veliki meri odvisna od pravil, ki v tej skupnosti veljajo.

Pri ustroju državne skupnosti, kot ga poznamo v Sloveniji, poteka politična participacija, se pravi odločanje o pravilih, po mehanizmu glasovanja, in sicer na dveh nivojih: na lokalnem in na državnem. Vezana je bodisi na volitve v parlament ali v mestne svete, kjer ljudje posredno izglasujejo postavljavce pravil, bodisi na referendume, kjer neposredno odgovarjajo na neko konkretno vprašanje, parlament oziroma mestni svet pa to potem upošteva in vključi v zadevno pravilo, bodisi preko združevanja v interesne skupine in javnega razglašanja o nekih konkretnih zadevah v nerednih intervalih in mimo uradnih glasovanj. Značilnost državne skupnosti Slovenije je obstoj mnogih parcialnih pravil, ki so med seboj močno prepletena in često v kontradikciji, osrednja moč pa je skoncentrirana v rokah članov parlamenta, ki pravila postavljajo in obsežnega administrativnega aparata in agencij, ki ta pravila izvajajo. Tak ustroj pravil je težko učinkovito in objektivno nadzirati brez povzročanja neke škode.

Pravila v Sloveniji, njihovo izvajanje in nadzor zaznamujejo zasebni interesi nosilcev teh pooblastil, kakor tudi parcialni interesi predstavnikov mnogih interesnih skupin, ki na različne načine dosegajo aktivno vpetost v procese nastajanja, izvajanja in nadziranja pravil. Razlogi za to so prepleteni in raznovrstni (odsevajo vrednostni kod vpletenih), predvsem pa prepredeni z moralnim hazardom in oportunizmom. V državi je moč zaznati pomanjkanje odgovornosti za lastna dejanja in vrednot, kot so spoštovanje dogovorov, resnicoljubnost, dostojanstvo, znanje, sodelovanje, modrost, ki so slabo izražene oziroma celo zavračane. Temu bržkone zraven izobraževalnega sistema, ki proizvaja ljudi s slabim znanjem in nizko osebnostno integriteto, botruje tudi prenos vrednostnega koda iz pretekle ureditve, ki tovrstnim vrednotam ni bila naklonjena.

Po drugi strani pa politična participacija kot polje odločanja o zadevah, ki se tičejo skupnih vprašanj, zahteva ljudi z visokimi moralnimi načeli, dobro samopodobo, integriteto in samozavestjo. Nenazadnje so takšni ljudje potencialno sploh sposobni identificirati neke osnovne značilnosti delovanja skupnosti in delno ovrednotiti njen razvoj in identificirati nekatere slabosti, predvsem pa s svojim dostojanstvom in integriteto lahko pomenijo zgled ostalim in predstavljajo neke vrste jamstvo za stabilnost in razvoj družbenega reda v koristno smer.