Lahko se pretvarjamo, da je Slovenija po osamosvojitvi obrnila list in vzpostavila popolnoma drugačen politični in ekonomski sistem, kot smo ju imeli v skupni državi. Lahko pa si priznamo, da ni bilo tako. Tisti, ki trdijo, da smo Jugoslavijo pustili za sabo in da živimo v popolnoma drugačni državi, zavajajo ali so zavedeni. Dejstvo je, da še vedno živimo v socialističnem ekonomske sistemu, kjer je demokracija le maska za »gospodarje«, ki (iz ozadja ali pa ne) delujejo po praksah prejšnjega političnega sistema, medtem ko krivdo za ugrabljeno državo, obubožano prebivalstvo, korupcijo, šibko pravno državo in nekonkurenčno gospodarstvo valijo na (neo)liberalizem, katerega še s povečevalnim steklom težko najdemo v Sloveniji.

Z glasom za osamosvojitev smo Slovenci izkazali, da nam je bilo dovolj tiranije komunističnega (političnega) sistema in zaprtega socialističnega (ekonomskega) sistema ter da želimo z razprtimi krili poleteti v svobodno in odprto družbo. Zrli smo v prihodnost z optimizmom in sanjali, da bomo postali druga Švica. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« je 26. junija 1991 ob razglasitvi samostojnosti izjavil takratni predsednik države Milan Kučan. Marsikdo od nas ni vedel, da so sanje bile le dovoljene in ne obljubljene, saj realnost, ki je sledila, priča, da takratni predsednik države in njegovi prijatelji v Slovenijo niso imeli namena spustiti svobodnega duha, temveč pod preobleko nove države igrati po istih strunah, kjer se politična elita in z njo povezani posamezniki okoriščajo na ramenih prebivalstva. Slovenci smo si želeli ekonomske svobode, svobodni trg in kapitalizem, vsilili so nam ravno nasprotno: kroni oz. pajdaški kapitalizem.

Če nečesa nikoli nisi videl na lastne oči ali tega ne občutiš na lastni koži, si to težko predstavljaš. Še težje si je predstavljati, kako bi bilo, če bi to imel. Ker nečesa ne poznaš in ne razumeš, razviješ strah ter v naprej obsojaš in zavračaš. Ta strah lahko premagaš, če se ukvarjaš z različnimi dejavnostmi, študiraš različne vede in jezike, obiščeš številne države, se družiš z ljudmi različnih ras, starosti, ver, kultur, premoženjskega stanu in ideološke opredelitve. A Slovenci nismo taki. Ne samo da je naša družba zelo homogena in šolski sistem tog, Slovenci smo zapečkarji, ki se neradi odpravimo v tujino s trebuhom za kruhom. Posledica je, da Slovenci nismo bili izpostavljeni različnim idejam, praksam, pogledom in smo zato nevedni. Kljub temu pogosto pametujemo o stvareh, ki jih ne poznamo. O teh nepoznanih stvareh še raje izrekamo sodbe. Namesto da bi bili zvedavi v spoznavanju in razumevanju stvari, smo leni v iskanju resnice. Sodimo na podlagi videza, pripovedovanj, medijev, ne da bi sami to raziskali in doživeli. V življenju veliko zatrjujemo in malo sprašujemo, zaradi cesar naše poglede oblikujejo nepreverjena stališča oziroma predsodki. Slovenci smo namreč šampijoni po predsodkih.

Eden od zelo razširjenih predsodkov med Slovenci je, da je liberalna oz. svobodna družba nepravična, saj naj bi koristila le bogatim, škodila pa revnim. Ravno nasprotno: v liberalni družbi imajo vsi enake pravice in z njimi povezane odgovornosti ter vsi so enaki pred zakonom. Drugače od liberalizma socializem posameznikove pravice loči glede na to, ali si (politični) privilegiranec ali ne. Zato ni presenetljivo, da privilegiranci socializma nasprotujejo vzpostavitvi liberalne oz. svobodne družbe, saj bi zanje pomenilo konec privilegijev in rent na račun izkoriščanja sodržavljanov. Naši »gospodarji« so zato poskrbeli, da Slovenci ostanemo v »temi« in da je predsodek do liberalne oz. svobodne družbe zelo zakoreninjen med nami. Hkrati so mačehovsko uslugo liberalizmu v Sloveniji naredile politične stranke (LDS, Zares in Državljanska lista), ki so trdile, da so liberalne, a so delovale v nasprotju z liberalnimi idejami in praksami.

Slovenske »ovce«, ki zavestno ali nezavestno ostajajo v »temi«, se kot pijanec plota držijo idej socializma, ki v imenu t. i. nacionalnega interesa zagovarjajo spreminjanje zasebne lastnine v državno, centralno planiranje nacionalne proizvodnje in distribucijo dobrin. Ko slovenskim »ovcam« omeniš liberalno oz. svobodno družbo, v hipu začnejo naštevati razloge, zakaj po njihovem prepričanju taka družba ni zaželena. Slovenske »ovce« najdejo razloge ne le za to, zakaj naj bi se omejevala svoboda rojakom, ampak tudi za to, da se omejuje njim samim, kar pomeni, da slovenske »ovce« niso le sadisti, ampak tudi mazohisti. Morda pa niso ne sadisti ne mazohisti, saj vendarle ne vedo, o čem govorijo. Gre le za papagajščino? Slovenski »papagaji« so namreč tisti, ki brez zdrave pameti neumorno ponavljajo in tako širijo predsodke do liberalno oz. svobodno družbe. »Ovce« in »papagaje« najdete med politiki, ki s ciljem pridobivanja lastnih koristi ne delujejo v interesu državljanov, novinarji, ki so ovrgli poslanstvo novinarstva in so zgolj glasilo »gospodarjev«, in med akademiki, ki ne spodbujajo odkrivanja znanja, temveč le papagajščino. »Ovce« in »papagaje« prepoznate po tem, da prekipevajo od predsodkov do liberalne družbe, ki jo pogosto poimenujejo kar neoliberalna družba, to samo dokazuje, kako zelo so v »temi« o liberalizmu.

V Sloveniji je zelo veliko »ovac« in »papagajev« socialističnih idej, to je med drugim omogočilo, da so nas »gospodarji« zasužnjili in nam ugrabili državo. Da najdemo pot iz more, kateri smo se znašli, se bo treba začeti spraševati in iskati odgovore, kjer jih do sedaj nismo. Odvreči moramo predsodek do liberalizma in se tako znebiti verig, s katerimi smo se okovali v suženjstvo. Navadili smo se teh verig, »ovce« in »papagaji« v njih vidijo celo pozlačen nakit. Namesto da jih poslušamo, prisluhnimo nasvetu Thomasa Jeffersona: »Otresi se strahu hlapčevskih predsodkov, pred katerimi klečeplazijo šibki umi. Trdno posedi razum na prestol in poišči njegovo razsodbo za vsako dejstvo, vsako mnenje.«