Francoski pajdaški kapitalizem

“Brez dvoma bo Hollande pomiril duhove. Ampak to ne bo dovolj!” za Večer komentira ekonomist dr. Emmanuel Martin, vodja francoskega programa raziskovalnega inštituta Atlas. “Če bo Francijo vodil na način, kot je zadnja štiri leta vodil pokrajino Corrèze, bomo lahko res zaskrbljeni. V državi, kjer javna poraba dosega 56 odstotkov BDP, je njegov keynesianizem preprosto nevzdržen. Kar nekaj njegovih predvolilnih obljub je takšnih, da si jih preprosto ne moremo privoščiti: denimo zaposliti 60.000 novih učiteljev in ‘stabilizirati’ število javnih funkcionarjev. Če bi jih res poskušal uresničiti, bi trgi Francijo kmalu spomnili na resničnost.” Martin je sicer kritičen tudi do Sarkozyja, ki da je med svojim mandatom prepogosto predlagal nepremišljene reforme, ki so imele edini cilj Francozom dokazati, da nekaj dela. “Resnici na ljubo tudi Sarkozy ni imel resnih predvolilnih obljub. Tako je denimo namigoval, kako bo Francija izstopila iz schengenskega območja, še bolj neresni so bili predvolilni ukrepi, s katerimi je država prevzela večji nadzor nad izobraževanjem otrok Francozov, ki živijo v tujini.”

Pred novim predsednikom je naporno obdobje, še meni Martin. “Francozi se bodo morali predvsem začeti zavedati, da njihovi problemi predvsem izvirajo iz disfunkcionalne narave njihove demokracije. Tako jim nihče resno ne polaga računov; ravni državne uprave so tako kompleksne in drage, da prej spominjajo na listnato testo kot na kaj drugega; korporativistični model socialne države, predvsem pa socialna demokracija, ki nikakor ni reprezentativna in ne predstavlja interesov vseh svojih državljanov – pač pa najmočnejših interesnih skupin.”

Eden od ključnih izzivov novega predsednika bo, kako dobro bo krmilil med različnimi interesnimi skupinami, tudi s tistimi, s katerimi njegova politična opcija doslej ni sodelovala. “Francijo obvladuje seveda več interesnih skupin. Državni funkcionarji, ki jih je v Franciji za skoraj pet milijonov, so že tradicionalno povezani z levico, tako kot tudi prejemniki državnih subvencij, še posebej na področju kulture – ti sovražijo konkurenco in kapitalizem. Enako velja za sindikate zasebnega interesa. Na drugi strani pa so interesne skupine velikih industrijskih podjetij – ta kujejo lepe dobičke prek javnih naročil, pa tudi zaradi pomoči vlade pri pridobivanju poslov v tujini – tradicionalno podpirale Sarkozyja. Temu ne morem reči drugega kot ‘francoski pajdaški kapitalizem’ (‘le capitalisme de copinage’ à la française’). Ampak tega najdete tudi na levici. Majhni podjetniki, ki so že naveličani davčnih bremen, pa so se brez dvoma postrojili za Marine Le Pen. V tem pogledu smo se vrnili v petdeseta leta prejšnjega stoletja, v obdobje poujadizma.” Gre za politično gibanje, poimenovano po populističnem politiku Pierreu Poujadeu, ki je želel zaščiti obrtnike in majhne trgovce pred konkurenco novih, velikih trgovskih centrov.