Davčne avkcije

Ni lahko biti podjetnik v Sloveniji, še v Tongu, Botsvani ali Kirgiziji je denimo lažje. Vse te države so namreč višje uvrščene na lestvici Doing Business 2010. Slovenija je triinpetdeseta. Ampak ta lestvica je sestavljena iz različnih področij, kar se davkov tiče, je Slovenija celo štiriinosemdeseta. Na trgu, kjer države tekmujejo za sedeže korporacij, je Slovenija davčno nekonkurenčna.Nesrečno se je lotila tudi con, ki naj bile davčno privlačnejše. Od leta 2007 pozna denimo davčno regijsko olajšavo za raziskave in razvoj. Ta znaša 10 ali pa 20 odstotkov, odvisno od tega, koliko je BDP na prebivalca regije nižji od slovenskega povprečja. Za Prekmurje pa velja še posebna olajšava za nove začetne investicije, manj obdavčeno pa je tudi delo na novo zaposlenih “prikrajšanih delavcev.” Veliko je torej postopkov in preverjanj in pogojevanja. To ni niti pravično niti učinkovito. Podjetja v isti regiji so različno obdavčena na podlagi tega, kako zelo svoje poslovanju prilagodijo predstavam vladajočih politikov, kaj je dobro. Ne pa zahtevam trga. Diskrecije je veliko, od določanja mej regij, določanja pragov zaostalosti v razvoju regij, do določanja namenskosti olajšav. Predvidljivosti je torej malo.

Nič pa ni narobe s tem, da so različna podjetja različno obdavčena – le način izbire naj bo drugačen. Država naj maksimira svoje davčne prihodke, vendar naj podjetja tudi optimirajo svojo obdavčitev. In to ne prek koriščenja arbitrarnih davčnih olajšav, temveč prek nižje davčne stopnje. Država pa naj se zaveže, da je ne bo zviševala v določenem časovnem obdobju v natančno opredeljenih, majhnih geografskih conah. Podjetja, ki želijo sedež v posamezni coni, določijo višino obdavčitve na dražbi.