Predlog na temo zmanjšanja obsega (para)države v Sloveniji, ki ga je avtor predstavil na 2016 pregledu ekonomske svobode. 

“V Sloveniji je 212 občin in skoraj vsaka tretja izdaja svoj ‘medij,’” je maja letos ugotovila Strokovna  komisija za pomoč pri pripravi medijske strategije, njenih priporočil pa Ministrstvo za kulturo ni upoštevalo.[1] Komisija je med drugim pozvala vlado RS, naj končno uredi področje občinskih publikacij, ki so financirane z davkoplačevalskim denarjem, njihovo vsebino pa običajno ustvarjajo občinski funkcionarji iz oddelkov za odnose z javnostmi. Občine tudi prodajajo oglasni prostor in svoje publikacije brezplačno distribuirajo po domovih občanov.

Številke so zelo zaskrbljujoče. V evidenci Skupnosti občin Slovenije je tako zavedenih 70 občinskih glasil, a je ta seznam pomanjkljiv (na primer, glasilo Ljubljana ni zajeto). Razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, navaja 147 izdajateljev občinskih glasil (med katerimi je tudi sedem ljubljanskih mestnih četrti, kar pa ni praksa ostalih mestnih občin, saj denimo mariborska, celjska, kranjska in koprska v Razvid niso prijavile glasil svojih krajevnih skupnosti oziroma mestnih četrti). Največji problem je, da je nemogoče slediti denarju, porabljenemu za ta glasila. V letnih poročilih so materialni stroški publikacij skriti v splošnih postavkah, skupaj s čistilnimi materiali in računi za elektriko. Stroški časa, ki ga s pripravo teh izdaj prebijejo občinski uradniki, pa niso zajeti niti v najbolj transparentnih občinah.

Kot pravi komisija, je tako stanje “treba odpraviti iz več razlogov: gre za netransparentno porabo javnega denarja, za veliko tveganje korupcije in zlorab javnega denarja za volilne kampanje, za zaviranje razvoja iniciativ za ustanavljanje novih profesionalnih neprofitnih medijev, za nelojalno konkurenco občinskih ‘medijev,’ ki jih pripravljajo javni uslužbenci in s tem preprečujejo zaposlovanje mladih novinarjev, za neenakopravno in neprofesionalno obveščanje državljanov.”

Priporočila komisije so v skladu z mednarodno dobro prakso. Tako je denimo britansko Ministrstvo lokalno samoupravo (Department for Comunities and Local Government) leta 2011 sprejelo Kodeks priporočene prakse na področju publicitete lokalnih skupnosti.[2] Ta v 28. členu določa, da naj “lokalne skupnosti ne izdajajo ali imajo stroškov z naročanjem izdajateljstva, v tiskani različici ali kakršni spletni strani, glasil, letakov ali podobnih sporočil, ki imajo cilj posnemati komercialne časopise v slogu ali po vsebini.” Če pa občine vendarle izdajajo svoja glasila (in ta smejo vsebovati le vesti in informacije, ne pa tudi mnenjskih člankov), potem tega smejo početi pogosteje kot enkrat četrtletno (oziroma enkrat mesečno, če gre za glasila krajevnih skupnosti in mestnih četrti). Kodeks je zavezujoč v smislu, da lahko pristojni minister občinam, ki svojih kršitev ne bi preprečljivo upravičile, naloži popravljalne ukrepe in časovni rok za njihovo izvedbo.

Sedanje stanje v Sloveniji je nevzdržno. Potrebujemo zakonske spremembe, ki bi občinam naložile popolno transparentnost, povezano z njihovim izdajateljskim programom. Tako je nujno, da v svojih letnih poročilih začnejo objavljati jasne in popolne podatke o izdatkih s tega področja, vključno z oceno, koliko stane delovni vložek občinskih uslužbencev. Potrebujemo pa tudi natančne in zavezujoče smernice, kakšne občinske publikacije so sprejemljive, kakšne pa nedopustne.

Razkritje: Avtor je bil član Strokovne komisije za pomoč pri pripravi medijske strategije.

[1] Strokovna komisija za pomoč pri pripravi medijske strategije, Izhodišča za osnutek medijske strategije (maj 2016, za naročnika Ministrstvo za kulturo). http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Fotogalerija/2016/junij/MED-STRAT_Strategija5-2_26.5.2016-L.pdf

[2] Department for Communities and Local Government, Code of Recommended Practice on Local Authority Publicity. https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/5670/1878324.pdf