Nenehna rast proizvodnje zemeljskega plina v ZDA

Proizvodnja zemeljskega plina v ZDA od leta 2006 naprej hitro narašča, kar je privedlo do velikih presežkov plina na domačem trgu. Še ne tako dolgo nazaj – leta 2009 – je ameriška agencija Energy Information Administration (EIA), ki je zadolžena za pripravo kratkoročnih in dolgoročnih energetskih napovedi, v svojem letnem poročilu med drugim ugotovila naslednje: (i) ZDA bodo morale razširiti kapacitete obstoječih uvoznih UZP (utekočinjen zemeljski plin) terminalov, saj domača proizvodnja upada; (ii) Mehika in Kanada, bosta povečali domačo porabo, kar bo pomenilo, da bosta ti dve državi izvažali manj plina v ZDA preko plinovodov. Posledica teh dveh dejavnikov bo, da bosta zaradi vse večje razlike med porabo in ponudbo plina trpela domače (ameriško) gospodarstvo in prebivalstvo zaradi višjih cen tega energenta1.

Ti pesimistični scenariji se na srečo niso uresničili. Zgodilo pa se je do tedaj nekaj nepredstavljivega – ZDA so postale skoraj popolnoma samozadostne pri preskrbi z zemeljskim plinom (ter tudi ostalimi fosilnimi gorivi). Leta 2014 je skupna proizvodnja zemeljskega plina, upoštevajoč tako konvencionalno kot nekonvencionalno proizvodnjo, znašala več kot 900 milijard m3, medtem ko je leta 2009 znašala »le« 737 milijard m32. Povprečna letna rast proizvodnje plina v tem obdobju je bila 3,7% in trenutno rasti proizvodnje še ni videti konca. Zaradi tako visoke rasti domače proizvodnje v le nekaj letih, se domače gospodarstvo s povečano porabo ni uspelo dovolj hitro prilagoditi uporabi tega poceni energent, zato se domači trg dobesedno utaplja v prevelikih količinah plina.

Ti presežki ponudbe nad porabo so drastično znižali ceno plina domačim odjemalcem. Spot cena na ameriškem »benchmark« vozlišču Henry Hub je v povprečju znašala 3.20 $/MMBtu leta 2001, nato pa je v naslednjih letih rastla, ko, in se v več kot podvojila ter dosegla med leti 2005 in 2008 povprečno vrednost 7.85 $/MMBtu. Leta 2008 je cena strmoglavila zaradi finančno-ekonomske krize ter posledično manjšega povpraševanja, vendar pa se tudi po ponovnem zagonu gospodarstva ni dvignila. Razlog za to je, kot že omenjeno, izredna rast domače proizvodnje, in sicer zaradi množične uporabe naprednih tehnologij pri pridobivanju zemeljskega plina.

 

ZDA bodo postale glavni dobavitelj UZP na Atlantiku 

Kljub presežni ponudbi plina na ameriškem trgu pa svetovni trg za enkrat še ni bil deležen večjih količin teh presežkov. Glavni razlog za to tiči predvsem neustrezni zakonodaji izvoza fosilnih goriv v ZDA, ki izhaja še iz časov, ko se je ameriška politika ukvarjala z vprašanji kot so: »Kdaj bo zmanjkalo domačih zalog fosilnih goriv?«, »Kako nadomestiti izgubljene vire?«, »Ali lahko ameriški način življenja preživi v prihodnje z zmanjšano porabo fosilnih goriv?«, in podobnimi, ki so bila bolj osnovana na takratnih prevladujočih političnih in ekonomskih teorijah, kakor pa na dejstvih in zaupanju v razvoj tehnologije.

Argumenti, katerih se je ameriško ministrstvo za energetiko (DOE) posluževalo še do pred nekaj mesecev, kot so na primer: »Izvoz bo dvignil domače cene za potrošnike in podjetja, saj bo povzročil izravnavo cen med regijami (ZDA so regija z nizkimi cenami, drugod po svetu so cene višje)«, »Izvoz bo opravičil še več hidravljičnega lomljenja (»frackinga«) in horizontalnega vrtanja, saj bodo podjetja zaradi višji cen v tujini želela več proizvajati in več izvažati«, »Negativne posledice izkoriščanja in procesiranja plina čutijo državljani ZDA in ne tisti, ki uvažajo poceni ameriški plin«, ter argumenti sorodnih vsebin, v času prevelike ponudbe domačega plina niso več tako priljubljeni.

 

V zadnjem času pa je DOE zelo očitno spremenilo svojo retoriko. DOE, ki je med drugim pristojno tudi za izdajanje izvoznih licenc, je 14. aprila letos razkrilo poročilo v katerem je objavljeno, da je izdalo izvozna dovoljenja za šest novih izvoznih UZP terminalov3, ki bodo že konec tega leta, še več pa v prihodnjih nekaj letih, začeli izvažati plin na vse konce sveta, kar bo močno vplivalo na dogajanja na do danes še razmeroma zaprtih regionalnih trgih (Zahodna Evropa, Južna Amerika, Vzhodna Azija, …).

Izvozni terminali se večinoma nahajajo na vzhodni obali ZDA ter na obali Mehiškega zaliva. Prvi tak terminal, ki bo postal operativen še konec letošnjega leta, je Sabine Pass na obali ameriške zvezne države Louisiane in ki bo, kadar bo deloval s polno kapaciteto, letno sposoben pretvoriti ter izvoziti 22.6 milijard m3 UZP4.

Novi partner pri dobavi UZP Evropski uniji

Regija, ki zaradi spodaj naštetih dejavnikov, najbolj »odprtih cevi« pričakuje ameriške izvozne količine, je Evropska Unija. Prvi in najpomembnejši dejavnik, zaradi katerega države EU iščejo diverzifikacijo svojih virov tega pomembnega goriva, je posledica vse večjega nezaupanja do dolgoletne partnerice – Rusije. Rusija sicer še vedno dobavlja preko 40% evropske porabe, vendar pa se je v zadnjih četrtletjih ta delež postopoma zmanjševal. Na njeno mesto vedno bolj vidno stopa Norveška, ki zaradi bolj fleksibilnih dobavnih pogojev, bližine (zahodno) evropskih trgov, ter prijateljskih odnosov, počasi povečuje izvozne količine v EU. V prvem četrtletju 2015 je dobavila celo več plina kot Rusija, in sicer 29,2 milijarde m3, medtem ko je Rusija dobavila »le« 20,29 milijarde m35. Ta skandinavska država bo verjetno v prihodnje postala največja dobaviteljica plina EU, velik delež nadomestne dobave pa naj bi v Unijo prišel predvsem v obliki UZP, med drugim tudi iz ZDA.

Trenutno so najmočnejši igralci pri dobavi UZP Evropski uniji tri afriške države, ki skupno prispevajo kar 85% vseh dobavljenih količin UZP v EU. Dobave UZP v Evropo za leto 2013 so prikazane na spodnjem grafu. Katar s 23,4 milijardami m3 letnega izvoza ima že nekaj let dominantno pozicijo pri dobavi UZP v Evropo, s pol manjšimi količinami mu sledi Alžirija (13.5 milijard m3), tej pa na tretjem mestu sledi Nigerija, ki letno pripelje v Evropo približno 7 milijard m3.

V prihodnje bi ZDA lahko drastično posegle v ta dolgo ustaljeni vrstni red, ter se potencialno zavihtele na sam vrh UZP dobaviteljev Evropi. Namreč, Katar, kot številka ena dobavitelj Evropi, ima letno izvozno kapaciteto okoli 105 milijrad m3 plina, medtem ko bodo ZDA v naslednjih nekaj letih presegle to številko, saj naj bi njihova letna izvozna zmogljivost presegla 115 milijard m36.

 

Zaradi že omenjenega razloga o potrebi po diverzifikacije virov naj bi se uvozne kapacitete UZP v EU v naslednjih desetih letih podvojile. V EU trenutno obratuje 29 uvoznih UZP terminalov, ki so na letni ravni sposobni sprocesirati 195 milijard m3 zemeljskega plina; v stanju gradnje ali razširitvi obstoječih objektov jih je 12 – ti bodo dodali 23 milijard m3 letnih uvoznih kapacitet; do leta 2023 pa naj bi zgradili, ali jih dodatno razširili, še 48, kar bo uvoznim kapacitetam dodalo 146 milijard kubičnih metrov plina7. Skupno, torej, bo EU do leta 2023, če se vsi projekti realizirajo, sposobna uvoziti preko 360 milijard m3, kar je okoli 70% celotne porabe EU. Po tem scenariju bo EU tako lahko resnično postala neodvisna od ruskega plina.

Cene na vozliščih bodo določale destinacijo UZP 

Seveda pa bo odločitev koliko UZP bo prispelo v EU odvisna od cenovnih signalov na vozliščih plina, predvsem na evropskih tleh. Do nedavnega je azijski trg narekoval višino cene UZP, saj so bile cene tam precej višje kot v Evropi.

 

Azijske borze so omogočale trgovcem s plinom bistveno višje zaslužke, saj je po jedrski nesreči v nuklearni elektrarni Fukušima marca 2011, ter posledičnem zaprtju jedrskih elektrarn na Japonskem, cena, ki so jo bili pripravljeni plačati azijski kupci gibala tudi več kot 50% nad cenami v Evropi.

V zadnjem letu pa je zaradi upočasnejevanja gospodarske rasti v Aziji, ter odprtju nekaterih jedrskih elektrarn, cena zemeljskega plina na azijskih vozliščih močno padla – preko 60% – ter se izenačila z najbolj likvidnim vozliščem v Evropi, britanskim NBP8. To je prikazano na zgornjem grafu.

S tem ko cene v Evropi ostajajo relativno visoke in omogočajo trgovcem arbitražo, bodo evropski trgi zagotovo prejeli izdatne količine UZP, kar bo zmanjšalo potrebo po uvozu plina po tradicionalni kopenski poti iz Rusije. To pa je tudi cilj EU.

Na eni strani obale Atlantika gradnja izvoznih, ter na drugi uvoznih terminalov, kažejo na to, da se bo v nekaj letih svetovni trg plina močno spremenil. Pričakuje se, da se bodo regijske cene, ki se danes razlikujejo tudi za 50%, približale ena drugi, morda bodo celo popolnoma konvergirale. Tako bo Evropa v procesu postala precej bolj neodvisna od ruskega plina, če ne celo popolnoma neodvisna.

Tudi Slovenija bo deležna ugodnosti, ki jih bo prinesel prehod iz regijskih trgov v skupni »atlantski« trg plina. Predvsem bo slovenski trg občutil takšen razvoj na trgu preko sledečih sprememb: (i) nižje cene, ki bodo zavladale v zahodni Evropi, se bodo odrazile tudi na vozlišču v Avstriji, ki je referenčna točka za slovenski trg, ter tako omogočila nižje cene slovenskemu gospodarstvu; (ii) z izgradnjo uvoznega UZP terminala na otoku Krk na Hrvaškem konec tega desetletja, bo v neposredni bližini nastalo regijsko skladišče, ki bo dobaviteljem ter trgovcem s plinom omogočilo vzpostavitev novih dobavnih ter trgovalnih strategij, ter potencialno še nižje cene za slovenske odjemalce zaradi večje likvidnosti v regiji; ter (iii) zaradi diverzifikacije virov plina, ki se bodo stekali v regijo, bo tudi Slovenija postala precej bolj neodvisna od ruskega plina, kar bo zmanjšalo tržno moč tistih dobaviteljev, ki so še vedno v primežu dolgoročnih pogodb, ki so jih v preteklih letih podpisali z ruskim gigantom Gazprom, to pa bo pomenilo še večjo konkurenčnost, ter potencialno še nižje cene za domače porabnike zemeljskega plina.