Avtor: Aljoša RižnerNe glede na to, ali gre za osebni bankrot, bankrot podjetja ali države, je vsakršen finančni propad neke vrste tragedija. Razlika med njimi je le v dimenziji. Medtem ko osebni bankrot prizadene zgolj posameznika in v najslabšem primeru tudi njegove najbližje, pa propad ali podjetja ali pa celo države prizadene večjo skupino posameznikov.

Prav tako imajo navedeni ekonomski subjekti (posameznik, podjetje in država) še en skupni imenovalec. Gre za cikle, ki zaznamujejo njihovo življensko dobo. Kljub temu, da se država z vodenjem anti ciklične politike sicer trudi, da bi prevelika ciklična nihanja kolikor se da zajezila, se vzponom in padcem ne da izognit. Ti namreč izhajajo iz človeške psihologije, ki velikokrat vodi do neracionalnega obnašanja v obeh fazah cikla, kar ponavadi pripelje do enega ali drugega ekstrema. Zelo pomebno je zavedanje tega dejstva, saj se le tako lahko izognemo tragedijam, ki sicer sledijo v kriznih časih. Žal se tega mnogi ne, kar se jasno manifestira v zadnjem letu te »neukrotljive« gospodarske krize. Vsesplošna rast blaginje v letih pred njo je namreč ekonomske subjekte vodila v dokaj neracionalno obnašanje. Danes, ko so mnogi zaradi tega plačali (pre)visoko ceno, se jih morda vse več zaveda neupogljivega ekonomskega načela »medčasovne proračunske omejitve«.

Načelo pravi, da če bomo v nekem obdobju trošili več, bomo v drugem morali toliko manj. In prav neupoštevanje ali nerazumevanje tega postulata je danes privedlo do prenekaterega bankrota. Formalno lahko to za vse tri ekonomske subjekte, ob upoštevanju nekaterih predpostavk, zapišemo z naslednjimi enačbami:

kjer je s C označena potrošnja, z I investicije, z G državna potrošnja, s davčna stopnja, ki je med obdobjem enaka, z Y dohodek, z dobiček podjetja, z diskontna stopnja in z r obrestna mera. Iz enačb izhaja, da se v morajo potrošnja gospodinjstev, investicije podjetij in državna poraba zmeraj izravnati z dohodkom oz. ustavrjenim dobičkom teh subjektov. V kolikor so slednje v prvem obdobju manjše od dohodka (oz. ustvarjenega dobička), bodo subjekti v drugem obdobju imeli koristi od pozitivnih obresti, če ne, bodo žrtev negativnih.Sedanja kriza je razkrila, kako neracionalno so se obnašali številni posamezniki, ki so si v nekem obdobju prosperitete privoščili (pre)več, kot so si lahko. In posledice se kažejo. Njihova kasnejša, nižja potrošnja se je odrazila v poslovanju (drugih) podjetij, manjšem zaposlovanju, nadaljnjem zniževanju dohodkov itd. Veriga gre vse do državne zakladnice, ki je bila prisiljena k višjim javnim izdatkom zaradi socilanih pomoči in za spodbujanje upadajočega gospodarstva, hkrati pa je na njena vrata začelo trkati vse več pomoči potrebnih bank in podjetij. Njen problem pa je zgolj še večji, če vemo, da se na drugi strani zmanjšuje davčna osnova in posledično prejeti in pričakovani prihodki v sedanjem in prihodnjem obdobju. Vendar pa za takšno spiralo niso krivi le omenjeni ekonomski subjekti, temveč tudi (ali predvsem!) sam sistem, v delovanje katerega so vpeti.

Obdobje krize je tako tudi obdobje čiščenja trga, ko se tisti, ki so prešibki, da bi preživeli, odstranijo. Prav tako je kriza pokazala, da je ekonomski model, ki deluje le v »dobrih« časih, zanič model. Žal se tega, ne glede na raven ekonomskega subjekta, marsikdo ni zavedal, ali pa je ekonomsko načelo medčasovne omejitev namenoma spregledal, ker je upal, da bo tokrat drugače. Žal (ali pa na srečo) ni bilo.

Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na I. Liberalnem kolokviju: Gospodarska kriza: Včeraj, danes, jutri, ki se je odvijal med 10. in 11. julijem 2010 na Bohinjskem jezeru.