Avtor: dr. Urban Vehovar

Da imamo v Sloveniji sistemsko korupcijo, ni nikakršnega dvoma. Politične stranke in interesne skupine, ki obvladujejo slovensko družbo iz ozadja, so si prisvojile in razkrojile državni aparat in izropale bančni sistem. Stroške svojega uničevalnega, egoističnega početja so prevalile na prebivalstvo Republike Slovenije. Izjemno pomembno vlogo v procesu plenjenja premoženja države igrajo podjetja, ki so v večji ali manjši lasti države. So namreč poglavitno orodje, ki služi za prečrpavanje denarja na skrite račune političnih strank in nagrajevanje njihovih podpornikov z dodeljevanjem poslov ali zaposlovanjem v nadzornih svetih podjetij, državni upravi in diplomaciji. Služijo tudi za zaposlovanje sinov in hčera članov političnih elit in izjemno vplivnih interesnih skupin.

Del izkupička od večkratno preplačanih poslov, ki jih sklepajo podjetja v državni lasti s povezanimi zasebnimi podjetji, se pretaka ne le na skrite račune političnih strank in njihovih liderjev, temveč tudi na račune v tujini, vključno s Švico, ter v davčne oaze. Gre za sistem, za izpopolnjeno metodo, ki je pripadnikom naših elit omogočila, da so v zadnjih 20 letih iz države prečrpali od pet do deset milijard evrov, morebiti pa še veliko več. Pravih številk in škode, ki so jo naredili s pomočjo podjetij v državni lasti, ne bomo poznali nikoli. Poudariti pa je treba, da zločina v tolikšnem obsegu brez obvladovanja državnih bank in podjetij v državni lasti ne bi bilo nikoli mogoče izvesti.

V razpravah o privatizaciji, ki poteka v tem trenutku, je večkrat omenjeno, da pomeni prodaja tujcem nezaupnico slovenskemu menedžmentu. Na žalost pa so naši menedžerji, ki upravljajo podjetja v večji ali manjši lasti države, povečini nesposobni, do konca pokvarjeni, ali pa prisiljeni sodelovati pri plenilskih praksah. O tem priča izjemen padec konkurenčnosti, ki je razviden iz raziskave Letopis svetovne konkurenčnosti (World Competitiveness Yearbook), ki jo opravlja Inštitut za razvoj menedžmenta iz Lozane. V zadnji raziskavi, ki se nanaša na leto 2014, je Slovenija med 60 državami zasedla 55. mesto. V letu 2008 smo v omenjeni raziskavi zasedli 32. mesto, torej smo od leta 2008 pa do leta 2014 izgubili izjemnih 23 mest! Najhujši, katastrofalen padec smo imeli ravno na področju poslovne učinkovitosti, kjer smo v letu 2008 zasedli 32., leta 2014 pa 58. mesto. V nekaj letih smo pri poslovni učinkovitosti izgubili celih 26 mest!

Po ravni poslovne učinkovitosti smo primerljivi ali slabši od Bolgarije in Romunije. Naša podjetja so neučinkovita glede na mednarodna merila (po tem merilu zasedamo 58. mesto); naša podjetja ne privlačijo in niso sposobna zadržati talentiranih posameznikov (tukaj zasedamo zadnje, 60. mesto); naša podjetja ne privlačijo visoko usposobljenih tujcev (57. mesto); naši menedžerji nimajo mednarodnih izkušenj (55. mesto); pravic delničarjev ne ščitimo v zadostni meri (58. mesto); naša podjetja se niso sposobna prilagajati na tržne spremembe (58. mesto); etičnih praks v slovenskih podjetjih ne spoštujejo (57. mesto); raven verodostojnosti menedžerjev v slovenski družbi je nizka (58. mesto); nadzorni sveti ne nadzirajo menedžmenta oziroma uprav podjetij (tudi tukaj zasedamo zadnje, 60. mesto); računovodske in revizijske prakse se v podjetjih ne uveljavljajo (58. mesto). Slabih uvrstitev je še več, naštevam le tiste, ki zbujajo največ skrbi. Pregled podatkov nam pokaže, da so slovenska podjetja zaprta v razmerju do poslovnega okolja in sposobnih posameznikov ter da jih vodijo neizkušeni, neverodostojni in neetični menedžerji, ki jih nismo sposobni nadzirati.

Precejšen delež krivde za nastali položaj gre pripisati tudi SOD-u in KAD-u ter vsem tistim posameznikom in skupinam, ki so imele vlogo pri imenovanju članov nadzornih svetov ter uprav podjetij. Pred približno dvema letoma naj bi začel SOD na položaje v nadzornih svetih podjetij v državni lasti pospešeno nastavljati nekdanje policiste in pripadnike Službe državne varnosti, verjetno zaradi tega, ker je postalo očitno, da bo treba izvesti privatizacijo. Govori se, da so pripadniki političnih strank, pri dogovarjanju o članstvu v nadzornih svetih podjetij v državni lasti, trgovali kot branjevke: češ, če daš ti meni dve mesti v tem podjetju, dam jaz tebi eno v tem … Zdaj je SOD preoblikovan v Slovenski državni holding, ki je odgovoren za prodajo slovenskih podjetij v državni lasti.

Dodatna težava je dejstvo, da se je proces negativne selekcije menedžmenta v slovenskih podjetij tako izrodil, da igrajo v procesih izbora uprav podjetij ključno vlogo ravno tisti posamezniki, ki so bili na položaje nastavljeni v procesih negativne selekcije. Krog se je zaprl, dosegli smo kritično točko, ko na položaje v podjetjih v večji ali manjši lasti države sploh ni več mogoče nastavljati neobremenjenih ljudi. Tudi tisti člani uprav, ki so še pošteni, ne morejo ravnati v skladu s svojim znanjem in etično, ker se bojijo, da bodo odstavljeni. Glede na razmere v slovenskem gospodarstvu ter izjemno moč plenilskih omrežij pa odstavitev pomeni tudi brezposelnost in blokado vstopa v podjetja v lasti države. Zato si nihče od njih ne upa javno spregovoriti o razmerah teh podjetjih.

Popolnoma jasno je, da razmer v slovenskem gospodarstvu ne bo mogoče izboljšati, dokler ga bodo obvladovali posamezniki, ki so del omrežij organiziranega poslovnega kriminala. Da je treba prodati NLB, ni nikakršnega dvoma, kot ni nikakršnega dvoma, da pomeni le delna prodaja NLB zmago kriminalnih omrežij. Iste napake v primeru državnih podjetij ne smemo dopustiti. Zgolj s prodajo teh podjetij zanesljivim lastnikom, ki niso del balkanskih ali ruskih mafijskih omrežij, bomo odprli prostor za rast slovenskega gospodarstva. Le tako lahko našim potomcem odpremo vrata v lepšo prihodnost. Drugega poti in možnosti preprosto ni. Pozabljamo pa tudi na to, da omrežje podjetij v državni lasti duši rast in razvoj naših malih in srednjih podjetij. Odprodaja podjetij v državni lasti bo naše napore usmerila k podpori pristnemu podjetništvu, ki ga v tej državi zagotovo premoremo. Več kot dovolj.

Živimo v usodnem zgodovinskem trenutku, v katerem nosimo izjemno veliko breme odgovornost do naših zanamcev. Če privatizacije ne bomo izvedli, bo obubožal še večji del vse revnejšega prebivalstva Republike Slovenije. Brez dvoma bo pospešen tudi že potekajoči proces razkroja državnega aparata in družbe. Končno in neizbežno pa bo zamrl in bo izbrisan tudi slovenski narod.