Avtor: Rok PrešernSlovenski razvojni model se je po letih »uporabe« dokončno iztrošil. Velika socialna država, država blaginje, kot s(m)o jo velikokrat poimenovali ali si jo predstavljali, se je ob nastopu globalne gospodarske krize dokončno poslovila. Premoženja države, katerega so dve desetletji vladajoče elite oz. oligarhije s pridom izkoriščale in olastninile, ni več. Prav tako ni več ničesar, s čimer bi lahko danes »kupili« socialni mir, ki bi omogočil nadaljevanje omenjenega izkoriščanja. Kam so nas pripeljale vladajoče elite oz. oligarhije s svojimi odločitvami, koncepti vladanja in iluzijami? Ali so res zastopale javni, družbeni interes? Tako je nastopil trenutek resnice, trenutek, ko plačujemo zapitek, ki ga nismo sami izpili. Ali pač. Imamo namreč demokracijo kot princip urejanja družbenih zadev. Kaj res ni bilo v naši moči storiti več, ko je bil še čas za to? To vprašanje bi si morali zastaviti vsi polnoletni državljani. Gre za vprašanje predvsem politične participacije kot enega od dejavnikov demokracije. Politično participacijo razumemo kot vse »aktivnosti, ki so tako ali drugače namenjene učinkovanju na delovanje in rezultate političnega sistema« (Goel in Horton Smith 1980: 76).

Prave demokracije v Sloveniji ne poznamo. Lahko bi rekli, da imamo psevdodemokracijo; videti je namreč, da je demokracija v Sloveniji že konsolidirana in stabilna, globlji kvalitativni pogled pa kaže na velike pomanjkljivosti zgolj institucionalnega oziroma formalnega vidika demokracije. Eden od razlogov, da se demokracija v Sloveniji od osamosvojitve naprej ni konsolidirala, je tudi dejanska politična (ne)participacija v tem času.

Predpostavimo, da je demokracija edina oz. optimalna oblika vladanja danes in da politična participacija pozitivno vpliva nanjo. Ne verjamem, da se bodo vladajoče elite oz. oligarhije same odpovedale prerazdeljevalni moči in virom ekonomskih rent, ki jih prejemajo. Nasprotno, uporabile bodo vse vzvode moči in vpliva, da se to ne zgodi. Edini potencialni vir politične moči ostaja politična participacija, tako z vidika sprejemanja zavezujočih odločitev (volitve, referendum, opravljanje javne funkcije oz. aktivna in pasivna volilna pravica) kot z vidika vplivanja na odločitve (interakcije z drugimi, članstvo v organizacijah). Samo na ta način lahko premaknemo vzvoda politične moči – zakonodajno in izvršilno, iz rok trenutnih vladajočih elit oz. oligarhij.

Če v prihodnosti želimo konsolidacijo in stabilizacijo demokracije v Sloveniji, ki bi vzpostavila odgovorno vladanje in zastopanje javnega oz. družbenega interesa, potem moramo spodbujati politično participacijo in s tem krepiti demokracijo. Eden od odgovorov na vprašanje, kako spodbujati participacijo, je vidik komuniciranja.

Politična participacija z vidika komuniciranja

Matej Makarovič, v svojem članku »Politična participacija v desetletju demokratizacije« o politični participaciji z vidika komuniciranja ugotavlja, da gre za dvosmeren proces, kjer državljani s svojimi dejanji posredujejo določenim institucijam določena sporočila. Da pa to lahko storijo, morajo biti deležni sporočil, s pomočjo katerih si ustvarijo mnenje o razmerah ali o smeri in načinu participacije, se seznanijo z učinki svoje participacije in ponovno presojajo o svojih nadaljnjih dejanjih. Pluralna obveščenost je pogoj za politično participacijo (nasproti enostranski informiranosti), saj predstavlja osnovo za pravilno odločanje oz. vplivanje na odločitve. Tako moramo državljanom predstaviti potrebne informacije – vse vidike, ideje, možnosti, alternative, posledice, itd., saj le tako lahko od njih pričakujemo realno odločitev.

Za spodbujanje politične participacije je potrebno državljanom prikazati posledično povezavo med njihovimi dejanji (politično participacijo) in dejanskimi rezultati političnega sistema. Le tako bomo pridobili njihovo pozornost in interes. Brez udejanjanja njihove aktivne in pasivne volilne pravice, izražanja mnenj , sodelovanja v političnih in/ali civilno-družbenih organizacijah ter v vseh ostalih njihovih interakcijah z drugimi državljani, prave demokracije in s tem odgovornega vladanja ter zastopanja javnega oz. družbenega interesa ne bo.

Pri tem ne smemo pozabiti, da množični mediji, ki so pod vplivom vladajočih elit oz. oligarhij, pri obveščanju in spodbujanju politične participacije ne bodo sodelovali. Opreti se moramo na dostopne in odprte medije (npr. internet), na civilno družbo in na državljane same.

Literatura:
Smith, D. H.; Macaulay, J.;Goel, M. L. Et al. (1980): Participation in Social and Political Activities. San Francisco, Washington, London: Jossey-Bass Publishers.