Avtor: Saša Zagorc*

Živimo v času, ko je treba najti krivce za lastne napake in šibkosti, za neznanje in zatiskanje oči pred dejanskim stanjem stvari. Ti so praviloma izpostavljeni posamezniki, anonimne skupine posameznikov ali celo ideje. Ker je volilni sistem samo pojem oziroma matematična formula in se zato ne more braniti, je prav tako priročen kandidat za grešnega kozla. Tako med mnenjskimi voditelji in forumskimi veseljaki slišimo: uvedimo večinski volilni sistem in je samo še vprašanje časa, ko bodo problemi odpravljeni. Drugi spet poudarjajo pomen pluralnosti, ki bo kar sama po sebi splavila najboljšo rešitev.

Na tem mestu ne bi ponavljal stališč, da imajo formalni kanali politične participacije, tudi volitve in volilni sistemi, manjši domet za delovanje stabilnih demokracij, kot se zdi na prvi pogled, saj so pregledno predstavljena na drugih mestih (npr. Makarovič 2002: 69). Vendarle pa ne smemo zanemariti pomena volilnega sistema, saj določa koordinate politične participacije in političnega bojevanja vsem deležnikom.

Obenem si še razbijmo utvaro, če sploh obstoji, da obstaja zveličavni volilni sistem, na podlagi katerega bodo poslanci ves čas glasovali o pravicah in obveznostih volivcev po njihovi volji. Volje volivcev ni mogoče zreducirati na, v slovenskem primeru, 90 poslanskih duš brez določenih žrtev glede personifikacije (odločilnega vpliva volivcev), proporcionalnosti in pluralnosti političnih stališč, stabilnosti in učinkovitosti oblastnega delovanja. Te vrednote, lastne resničnemu demokratičnemu okolju, so v medsebojni korelaciji; tako npr. večji poudarek proporcionalni zastopanosti zmanjša učinkovitost oblastnega delovanja.

Strokovnih očitkov, da volilni sistem za volitve v Državni zbor ni najboljši, ni malo (Ribičič 2002: 4; Pogorelec 2000: I-IX; Virant 2000: 12-13, čeprav vsak z drugačno argumentacijo). Pravzaprav so med redkimi zagovorniki (pa še ti z veliko rezervacijami) predvsem tisti, ki so sodelovali pri pripravi zakonskega besedila. S kančkom ironije, morebiti še poslanci, ki so bili nazadnje po njem izvoljeni. Zakaj je podpornikov tako malo? Veljavni volilni sistem omejuje konkurenco neodvisnih kandidatov, pretirano privilegira parlamentarne stranke pred neparlamentarnimi, dopušča ekscesno moč vodstva političnih strank pri določanju kandidatur in, nenazadnje, volivcem ne daje odločilnega vpliva na to, komu je dodeljen poslanski mandat.

V zadnjih dvajstetih letih sta bila zanemarjena dva pomembna strukturna vidika slovenske volilne zakonodaje: participacija volivcev in z zakonom dopuščena partitokracija. Nacionalne liste so sicer preteklost – imeli smo jih do leta 2000 -, a kažejo na lahkotnost delovanja etabliranih političnih strank (strokovnjaki za konkurenco bi govorili o »zlorabi oligopolnega položaja«), kako minimizirati vpliv volivcev. Volilna zakonodaja pa še dodatno omejuje volivca, saj mu dopušča veljavno oddati le en glas, čeprav se v vsaki volilni enoti, ki je tudi izvolilna enota, izvoli 11 poslancev. Gre za svojevrstni sistem enega neprenosljivega glasu znotraj proporcionalnih sistemov, ki zmanjšuje težo glasu posameznega volivca. Oba najbolj znana večinska sistema te pomanjkljivosti nimata. Zdaj si pa še zamislimo sistem, da ima vsak volivec možnost določiti preference (podobno kot počnejo države na Eurosong tekmovanju) med vsemi listami ali kandidati v volilni enoti. Kateri od teh sistemov zagotavlja volivcu največjo vlogo? Spomnimo, kaj zahteva slovenska ustava: »[…] imajo volilvci odločilen vpliv na dodelitev mandatov«.

Z zanikanjem participacije volivcev je povezano vprašanje strukturne partitokracije, torej partitokracije, ki izhaja že iz zakonskih določb. Če je pravo res veliki izenačevalec in poskuša preprečiti zlorabo kakršnekoli oblike nadmoči, bi pričakovali, da zakonodaja regulira delovanje političnih strank v fazi kandidiranja še zlasti, ker so samostojni neodvisni kandidati obsojeni na neuspeh. A ga nezadostno, saj sta dolžnosti politične stranke le to, da določi kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili, in da se lista kandidatov določi s tajnim glasovanjem. Empirični pregled statutov političnih strank je pokazal, da je moč ozkega dela vodstva politične stranke v gremijih predlaganja in odločanja o kandidatih dejansko neomejena zaradi nepreglednosti postopkov in večkratnega članstva istih oseb, ki jih postavi kar sam predsednik ali ožje vodstvo. V Sloveniji tudi ne poznamo spontanega kandidiranja mimo vodstev političnih strank (primaries, caucus). Tako so že na sistemski zakonski ravni omejene politična konkurenca, pluralnost stališč in nadzor nad centri moči. Slovenska volilna zakonodaja, ki jo lahko spremenimo le z najmanj 2/3 večino vseh poslancev, je volivce obsodila na politični status quo.

Izbira čistega (d’Hondtovega) proporcionalnega volilnega sistema z nizkim volilnim pragom neposredno po osamosvojitvi Slovenije je bila nujna, da se postavijo na noge nove politične organizacije in to ob rob strukturam iz prejšnjega režima. Je po dvajsetih letih še vedno tako? Odločitev je bolj kot od pravnih odvisna od družbenih, političnih in ekonomskih dejavnikov. Slovenski oblasti manjka predvsem učinkovitost zaradi zamudnega koalicijskega usklajevanja in odgovornost do volivcev. Ob večjem številu dejansko delujočih in kompetitivnih političnih strank se število in zanimanje volivcev zmanjšujeta (Klingemann 2009: 7), zato je treba težiti k zmanjšanju števila parlamentarnih strank tudi s pomočjo volilnega sistema. Kot rešitev se ponuja sistem relativne večine, a je ta tvegan zaradi neprimernega odnosa slovenskega volilnega telesa do raznih manjšin. V danem trenutku še najbolj ustreza sistem enega prenosljivega glasu, ki bi na dolgi rok privedel do okrog 5 parlamentarnih strank, obenem pa zahteva določeno mero iskanja političnega kompromisa, ne pozna izgubljenih glasov in daje volivcu možnost glasovati o posameznih kandidatih.

• • Klingemann (ur.): The Comparative Study of Electoral Systems, OUP, Oxford 2009.
  • Makarovič: Politična participacija v desetletju demokratizacije, v: Toš, Bernik (ur.): Demokracija v Sloveniji : prvo desetletje, FDV, IDV Ljubljana 2002, str. 65-87.
  • Pogorelec, Večinski volilni sistem – trda šola demokracije, v: Pravna praksa 19 (2000) 7, str. I-IX
  • Ribičič, Sta personalizacija in proporcionalnost združljivi?, v: Pravna praksa 2002). 24, str. 4-5.
  • Virant, Veljavni volilni sistem je protiustaven, intervju,v: Demokracija 5 (2000) 19, str. 12-13.

* Docent za ustavno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, namestnik člana Državne volilne komisije. Stališča avtorja v tem prispevku so osebna in ne predstavljajo stališč institucij, kjer je zaposlen.

Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na III. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Demokracija v Sloveniji: Politična participacija in politična kultura, ki se je odvijal med 9. in 10. julijem 2011 na Bohinjskem jezeru.