Avtor: mag. Bernard Brščič

Pomen neodvisnosti sodstva
Pravna država mora izpolnjevati nekaj temeljnih značilnosti; obstajati mora jasna delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, vzpostavljen sistem pravne gotovosti, abstraktnosti zakonov, zagotovljena načela izonomije oziroma enakosti pred zakonom, sojenja v razumnem roku in prepovedi zakonske retroaktivnosti. Na koncu, kar ni najmanj pomembno, mora biti zagotovljena neodvisnost sodstva.

Uvid v stanje slovenske pravne države pokaže neprijetno sliko. Razen načela delitve oblasti so kršena vsa preostala načela pravne države, pri čemer kršitev načela o sojenju v razumnem roku dobiva s posameznimi sodnimi primeri, ki trajajo tudi več kot dvajset let, razsežnosti absurda. Čeprav dolgotrajnost sodnih postopkov pogubno vpliva na pravno varnost, je nemara še akutnejši problem neodvisnost sodnikov. Ustava RS in Zakon o sodniški službi na deklarativni ravni postulirata neodvisnost sodstva, a je umevanje neodvisnosti omejeno na t.i. zunanjo oziroma institucionalno neodvisnost, ki se nanaša na materialno neodvisnost sodnikov in nevmešavanje izvršne in zakonodajne veje oblasti v odločanje v konkretne sodne postopke. Prezrt pa ostaja pomembnejši del neodvisnosti, notranja oziroma normativna neodvisnost, ki od sodnikov zahteva nepristranskost, moralno avtonomijo, zavezanost univerzalnemu humanizmu in predanost vrednotam liberalno-demokratičnega političnega ustroja. Notranja neodvisnost sodnikov je v državah z dolgoletno tradicijo vladavine prava samoumevna, nasprotno pa poseben problem postane v državah z dolgotrajno izkušnjo totalitarnega političnega ustroja kot so nekdanje komunistične države. V teh državah je celoten pravosodni sistem deloval kot instrument totalitarne države, vladavino prava pa je zamenjala vladavina mož.

Lustracija sodstva, zamujena priložnost
Eno temeljnih pravnih vprašanj v času tranzicije je, kako iz politično odvisnega sodstva oblikovati neodvisno sodstvo. Žal se slovensko pravoznanstvo in politika s tem vprašanjem nista ukvarjala. Prevladala je domneva, da za vzpostavitev neodvisnega sodstva zadostuje zagotovitev zunanje oziroma institucionalne neodvisnosti. Izhajali so iz podmene, da z vlogo sodstva v totalitarni državi ni nič narobe in da bodo sodniki, ki so privrženo služili totalitarni ureditvi lahko z enako privrženostjo služili tudi novi, liberalno-demokratski. Razmišljanja o morebitni lustraciji sodstva so bila zavrnjena in označena kot nedemokratični revanšizem. Milejši predlogi, ki bi trajni sodniški mandat odvzeli tistim, ki so sodili v sodnih procesih, kjer so bile kršene človekove pravice, so naleteli na odpor, čeprav 8. člen Zakona o sodniški službi izrecno omenja to možnost. Posledično je bila vzpostavljena polna kontinuiteta s sodstvom v bivšem režimu, ki ob prehodu v novi družbenoekonomski sistem ni doživelo potrebnih sprememb. Poveden o neodvisnosti sodstva in slovenski pravni (ne)kulturi je vpogled v sestavo Ustavnega sodišča RS, kjer je še donedavna na mestu ustavnega sodnika in podpredsednika sodišča vedril kar predsednik Zveze komunistov Slovenije oziroma njene naslednice SDP ali pa primer predsednika vrhovnega sodišča.

Pogubnost filozofije pravnega pozitivizma
Akuten problem slovenske »pravne države« je zaostalost slovenskega pravoznanstva, natančneje filozofija pravnega pozitivizma. Ta je utemeljena na nekognitivistični etiki, umeščanju pravičnosti v polje subjektivnega in metafizičnega ter ostri ločitvi med pravom in prav oziroma legalnostjo in legitimnostjo. Ob ohranjanju takšne miselne podstati slovenskega sodstva je zaman pričakovati premike v smeri uveljavljanja pravne države. Miselni domet pravnega pozitivizma v polju umevanja vladavine prava je namreč omejen zgolj na njegovo proceduralno pojavnost, substantivna raven pa je pahnjena v polje metafizičnega, zunajpravnega, onstran analize resnega pravoznanstva.

Upoštevaje navedena dejstva nas odsotnost pravne države ne sme presenečati. Za naivne lahko označimo razlage, da so zaostale razmere v pravosodju naključne, rezultat spontanih družbenih procesov. Nasprotno, so posledica sistematičnega vmešavanja nosilcev politične moči v (ne)delovanje institucij pravne države s sprejemanjem neustrezne in pomanjkljive zakonodaje, političnega kadrovanja v vrhove pravosodja in nereformiranja teh institucij z namenom ohranjanja njihove neučinkovitosti.