Avtor: Matej Kovač

Razmerje med javnostjo in za javno blaginjo pomembnimi poklicnimi elitami je tudi v uveljavljenih demokracijah precej zapleteno. V mladih demokracijah s slabo uveljavljenimi neformalnimi institucijami in etičnimi kodeksi, ki so zgolj črka na papirju, so ta razmerja še bolj neurejena in močno zmanjšujejo učinkovitost delovanja različnih družbenih podsistemov. Če je bil v prvi polovici dvajsetega stoletja za obstoj demokracije najbolj pomemben status vojske, policije in sodstva v družbi, danes na demokracijo in blaginjo dolgoročno najbolj vpliva položaj šolstva, zdravstva in sodstva (ne nujno v tem vrstnem redu). Tudi v razvitih demokracijah praktično ne nastopi nova vlada, ki ne bi napovedovala reform in izboljšav na teh treh področjih.Kje začeti, če ni enostavnih rešitev?
V Sloveniji trenutno vlada v javnosti največje nezadovoljstvo s stanjem v pravosodju in zdravstvu. Občutki brezpravja in nedelovanja pravne države so zelo močni, ko pa gre za zdravstveni sistem je v javnosti prisoten utemeljen strah, da v primeru bolezni posameznik ne dobi ustrezne in pravočasne obravnave. Tako stanje je idealno za demagoge, ki kaj hitro predlagajo na videz enostavne a neuresničljive rešitve. Dejansko število nepravilnosti, odsotnost resne debate o izboljšavah in cehovska zaprtost (pogosto celo oholost) ene ali druge poklicne skupine ustvarjajo stanje borbe vseh proti vsem, kar popolnoma onemogoči iskanje rešitev ali vsaj izboljšav.Kdor koli želi delovati za spremembo sedanjega stanja, se nujno vpraša kje začeti.

Velika težava je, da se za sistem, ki zagotavlja tako javne kot zasebne dobrine zelo težko vzpostavi splošno veljavna merila s katerimi bi objektivno merili kvaliteto in učinkovitost delovanja sistema. Zadeva je mnogo bolj problematična v pravosodju kot na primer v zdravstvu. Za zdravstvo v svetu obstajajo merila kvalitete in je zgolj stvar interesa zdravstvenih oblasti, politike in zdravstvenih delavcev ter ozaveščenosti javnosti, da se ta merila uveljavijo. Ker je v zdravstvu možno zagotoviti tudi konkurenco med ponudniki zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenih storitev nam lahko kombinacija meril in standardov, konkurence tre ustreznega financiranja zagotovi izboljševanje kvalitete in dostopnosti storitev.

Določitev jasnih meril kvalitete mora biti naloga oblasti in profesionalcev
Določiti merila za kvaliteto in učinkovitost delovanja pravosodja je težje kot na primer za zdravstvo. Možnosti standardizacije postopkov so bolj omejene, razlike v pravni kulturi in normah med državami so znatne, profesionalci v sistemu se pred mednarodnimi primerjavami z lahkoto skrijejo za nacionalne posebnosti.

A prav določitev meril kakovosti delovanja pravosodnega sistema, popularizacije teh meril v javnosti in periodično merjenje kvalitete in učinkovitosti je prvi korak k izboljšavam. Katera naj bi bila ta merila kot laik ne vem. Vem pa, da sem upravičen zahtevati od stroke in politike da ta merila vzpostavi. Z njimi opiše stanje posameznih delov sistema za zadnjih deset let in si postavi cilje za v naprej.

Nekatera merila že obstajajo a so premalo popularizirana pogosto pa so podvržena različni interpretaciji stroke in politike. Tudi sam, kot zainteresirani del javnosti, si na primer nisem mogel enoznačno odgovoriti na vprašanje ali je bil projekt skrajševanja sodnih zaostankov Lukenda uspešen in učinkovit ali ne.

Kar nekaj možnih meril nam ponuja Poročilo Evropske komisije o učinkovitosti v pravosodju CEPEJ (povzetek poročila za leto 2008 smo prejeli v gradivu za ta kolokvij), morda bo stroka predlagala še druge. Vsakokratna pravosodna oblast si jih bo morda poskušala prikrojiti, ampak če so merila splošno razumljiva in če je zagotovljena možnost primerjave skozi čas, je manevrski prostor za manipulacijo zelo omejen. Prav tako ni razloga, da rezultati internega ocenjevanja dela sodnikov vsaj na agregatni ravni ne bi bili javni in seveda tudi tožilstvo bi moralo o svoji učinkovitosti na enostaven in pregleden način redno poročati javnosti.

Zavedam se, da samo merjenje kvalitete in učinkovitosti ne more odpraviti morebitnega pomanjkanja etičnih standardov, a pogosto je prav slaba učinkovitost in odstopanje od uveljavljenih standardov znak, da določen del sistema potrebuje izboljšavo ali zamenjavo.

Izkoristiti bogastvo sodne prakse
Za konec še en predlog, ki bi pripomogel, ki boljšemu merjenju kvalitete dela sodišč in boljšemu nadzoru nad delom sodišč. Trenutno so v Sloveniji javne sodne odločbe ustavnega sodišča in izbor judikatov vrhovnega sodišča, višjih sodišč ter upravnega sodišča. Sodne odločbe so anonimizirane tako glede strank kot glede sodnikov in odvetnikov v posameznem postopku. Sodne odločbe so brezplačno dostopne preko spletnih strani sodišč in preko komercialnih pravnih informacijskih portalov.

Prav nobenega razloga ni, da ne bi bile preko spleta dostopne javnosti prav vse pravnomočne odločbe sodišč. Anonimnost strank v postopkih je potrebno ohraniti, sam pa ne vidim razloga za to, da bi bili anonimni tudi sodniki in da se ne bi navedlo tudi odvetnikov strank oziroma tožilca. Večja dostopnost sodne prakse javnosti prinaša številne koristi. Ustrezno poučeni posamezniki bi se izogibali sodnim postopkom, z katere je iz sodne prakse v naprej jasno da se vedno ali zelo pogosto zaključijo v nasprotju z njihovimi interesi. Baza znanja za sodnike, tožilce in odvetnike bi bila še večja kot doslej. Z ustreznimi informacijskimi analitičnimi metodami pa bi bilo mogoče tudi ugotoviti ali ovreči, če obstoja statistično značilna povezava med določenimi odvetniškimi pisarnami in izidi pravdnih postopkov pri določenih sodnikih.