Ekonomski pogled na potrebne institucionalne spremembe je nujno ujet med dve čeri: na eni strani je potreba po učinkovitejšem sprejemanju političnih odločitev, na drugi potreba po večji institucionalni odgovornosti nosilcev teh odločitev. Parlamentarni sistem. Z vidika učinkovitosti bi bilo smiselno okrepiti vlogo mandatarja, ki naj samostojno imenuje in razrešuje ministre brez potrditve v DZ. Ker fragmentiranost vlade negativno vpliv na javno finančno stabilnost, naj se predpiše dovolj nizka zgornja meja števila ministrstev. Državni svet naj se bodisi ukine bodisi številčno zmanjša in spremeni v zastopstvo regionalnih interesov z omejeno pristojnostjo. Število poslancev naj se skrči na 60.

Z vidika odgovornosti je treba drugače urediti možnost predčasnih volitev. Ena možnost je vezava na vnaprej določene pogoje, recimo nedoseganje večine ciljev iz programa vlade, nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča ipd. Alternativa predčasnim volitvam bi bila, da bi vsaki dve leti na novo izvolili polovico parlamenta. Povečati bi bilo treba tudi mobilnost v politiki, recimo z omejitvijo funkcionarskih mandatov in določitvijo minimalne kvote novih kandidatov na listah. Neodvisnost bi povečali tudi s prepovedjo kroženja ljudi med funkcijami v različnih vejah oblasti.

Volilni sistem. Večinski volilni sistem omogoča večjo učinkovitost vladanja, vendar omejuje možnost za vstopanje novih akterjev na politični trg. Zanimiva alternativa je, da se za volitve oblikuje ena sama volilna enota na ravni države. Pomembne omejitve politične konkurence in s tem odgovornosti so tudi v načinu financiranja političnih strank, kjer je proračunska dotacija sorazmerna številu prejetih glasov.

Referendumi so smiselni kot orodje, s katerim lahko državljani preprečijo uveljavitev zakona, ki bi pomembno prizadel večino opredeljenih volivcev. Zato je treba odpraviti možnost, da lahko referendume predlagajo poslanci, državni svet ali državni zbor. Regionalizacija ima lahko velik demokratični naboj. Na nižjih ravneh odločanja je vstopanje novih ponudnikov je lažje, različne rešitve v različnih regijah ljudem ponujajo možnost izbire in primerjave.

Pravila za vodenje politike. Smiselno bi bilo recimo uvesti zakonsko (ali ustavno) obvezno pravilo glede višine javno finančnega dolga in morda tudi tekočega primanjkljaja, predpisati zgornjo mejo dopustne davčne obremenitve in vpliva države v gospodarstvu. Sklop teh pravil bi lahko zapisali v ekonomsko ustavo.

Zmanjšanje političnega in normativnega vpliva na gospodarstvo in življenje. Ključna razvojna blokada v Sloveniji je prevelik vpliv države na gospodarstvo in na življenje ljudi. Edina rešitev sta privatizacija in deregulacija.

Družbeni dialog. V Sloveniji se pomen družbenega konsenza pretirano poudarja, kar daje posredno zakonodajno moč ljudem, ki niso bili izvoljeni v zakonodajna telesa in ki za posledice svojih odločitev ne nosijo odgovornosti. Zato je potrebno od načela soglasja preiti k načelu posvetovanja.