Avtor: Mateja RekCivilna družba igra pomembno funkcijo pri ustvarjanju evropskega modela demokracije – sistema v katerem lahko državljani aktivno sodelujejo v procesih političnega odločanja. Sledeč Tocquevillovi ideji, naj bi bile civilnodružbene organizacije instrument »glasu državljanov« in hkrati bistvena sestavina resničnega demokratičnega življenja: ko se državljani svobodno združujejo v zasledovanju skupnih ciljev in želja, dobijo voljo, izkušnje in spodobnosti, ki so potrebne za kritično in aktivno državljanstvo. V tej luči je smiselno razmisliti izsledke nekaterih novejših raziskav civilne družbe v Evropi, ki med drugim problematizirajo vprašanje množične (aktivne) participacije v civilnodružbenih organizacijah in namesto tega ugotavljajo porast profesionalizacije, celo oblikovanja civilnodružbenih elit. Zaskrbljenost nad tovrstnimi procesi je povezana tudi s podatki o upadanju aktivne participacije Evropejcev v civilnodružbeni sferi. Videti je, da pogosto državljani, ki želijo promovirati splošne interese raje poiščejo nekoga, ki jih zastopa, deluje namesto njih ali v njihovem imenu, kot pa da bi se sami aktivno vključili v dejavnosti teh skupin. Podporniki oziroma člani civilnodružbenih organizacij pogosteje ne želijo uporabljati teh organizacij kot sredstva aktivnega državljanstva, ampak želijo, da bi organizacije odgovorno delovale v smeri ciljev, ki jih podpirajo. Te organizacije pa se vse pogosteje znajdejo v razmerah, ki od njih zahtevajo delovanje v skladu z »logiko vpliva« če dejansko želijo sodelovati v političnih procesih kot enakovreden sogovornik. Vzrok za takšno stanje lahko najdemo med drugim v potrebi po razvoju sofisticiranih znanj, ki postajajo potrebna predvsem za obstojnost ali vplivnost civilnodružbenih organizacij (managerske kompetence, fundraising, PR ipd.) Potrebna so tudi specializirana znanja s področja ekspertize delovanja civilnodružbene organizacije. V takšnih razmerah delovanje organizacije dejansko lahko vodi in usmerja manjša skupina aktivistov, profesionalcev ali strokovnjakov, medtem ko sistemskih mehanizmov izmenjave različnih virov s člani organizacije skorajda ni. Ti procesi lahko vodijo v segmentacijo in hierarhično strukturiranje civilne družbe, ki »izgublja stik s svojimi koreninami«. Domnevamo lahko, da ti procesi vodijo v ustvarjanje novega tipa (civilnodružbenega) elitizma, o katerem pa je v tem trenutku na voljo le malo znanja. Predvsem bi bilo koristno povečati vedenje o participacije »tovrstne« civilnodružbene elite v političnih procesih. Na ravni EU so uvedli kar nekaj registrov (register lobistov, register sodelujočih interesnih skupin – med njimi tudi civilnodružbenih – v delovnih skupinah komisije ipd.), ki transparentno prikazujejo katere civilnodružbene organizacije so vključene v formalne procese političnega odločanja. V Sloveniji smo register lobistov formalno dobili lansko leto, vendar projekt za sedaj še ni zaživel. Drugi podatki o sodelovanju in vplivnosti civilnodružbenih organizacij in ekspertov v političnih procesih so razpršeni, težko dostopni. Transparentnost in sistematično zbiranje podatkov sodelovanja civilnodružbenih organizacij v političnih procesih, pa naj gre za lobiranje, ekspertno sodelovanje, članstvo v raznih komisijah, organih idr. bi morda pokazala, da morda vendarle ne moremo govoriti o vse manjši participaciji civilne družbe v političnih procesih ampak, da so se morda zgolj spremenile pojavne oblike participacije.