Varstvo osebnih podatkov in sodni postopki

Posted by in Članki, Pravni sistem 19 Mar 2012
Avtor: Martin Jančar1. OPIS PROBLEMA / PODROČJA

Kot je znano, je v sodnih postopkih pogosto podan konflikt med dvema temeljnima pravnima in tudi ustavnima načeloma in sicer pravice do poštenega sojenja in javne kontrole sodstva, ki zahteva, da so sodni, zlasti kazenski postopki javni. Obe pravici kolidirata na različne načine in je v zvezi s tem podan tudi konflikt, ki zadeva varstvo osebnih podatkov oseb udeleženih v teh postopkih. Medtem, ko je javnost sodnih postopkov bila v preteklosti garant za preprečevanje zlorab oblasti in je odprtost sojenja služila predvsem preprečevanju, da bi sodišča v tajnih postopkih zlorabljala oblast, je v luči sodobnega razvoja opaziti povečano tendenco, da se javnost uporabi tudi v namene, ki z to garancijsko funkcijo nimajo ustrezne povezave. Po domače povedano, pojavljajo se ideje o televizijskih prenosih sodnih obravnav, neposrednega poročanja iz slednjih, celo javnih objav sodb in sestav senata oz sodnikov ter obrazložitev. V nadaljevanju bom poskušal predstaviti nekatere dileme povezane s tem, zlasti z varstvom osebnih podatkov.

2. ANALIZA PROBLEMA / PODROČJA

V medijih in izjavah nekaterih vidnejših predstavnikov javnosti je bila večkrat izražena želja ali pa vsaj potreba po večji dostopnosti oz. vpogledu v dogajanje na sodiščih. Tako je dosti pozornosti vzbudila ideja odvetnika Matoza o neposrednih televizijskih prenosih glavnih obravnav, pojavil pa se je tudi članek v časopisu Finance, ki je govoril o tem, da se bi naj objavljale celotne sodbe sodišč, javnost (splošna javnost in ne strokovna) pa bi lahko na tak način ocenjevala delo sodnikov. Čeprav gre za vsaj večino tistih, ki se ukvarjamo s pravom, za ekstremni stališči, pa je vendarle mogoče reči, da sodna veja oblasti ne bo mogla dolgo vztrajati na poziciji “tihe oblasti”. Dejstvo je, da so informacije v okoliščinah kapitalizma tudi blago, da za takšno blago obstaja takšno ali drugačno, večje ali manjše povpraševanje, zaradi česar bo pritisk v tej smeri naraščal. Motivi so od čisto legitimnih do popolnoma vojaerskih oz. nesprejemljivih.

Informacijska pooblaščenka v svoji brošuri o Varstvu zasebnih podatkov in medijih dokaj določno navaja razloge in odgovore na nekatera vprašanja v zvezi z varstvom zasebnosti v sodnih postopkih (glej str. 14 do 15 in 17 do 20), vendar se z problemom same javne obravnave ne ukvarja toliko oz. se v primerih, kjer je novinar prišel do podatka na javni glavni obravnavi izreka za nepristojno (str.12). Nadalje, dosedanja ureditev ne omogoča televizijskega spremljanja civilnopravnih obravnav, niti začetka ali razglasitve sodbe, kar je pravzaprav logično, saj v civilnem pravu stranke predvsem sledijo svojim zasebnim ciljem in z njimi (skorajda) v celoti razpolagajo. zato tega področja ne obravnavam.

Glede kazenskopravnih zadev je možno snemanje začetka in konca obravnave, vendar samo slikovno, ne pa tudi tonsko. Sodni red določa še omejitve glede slikovnega snemanja senata, ki je možno samo z izrecnim dovoljenjem predsednika oz. senata samega.

Dejstvo je, da ima sedanja ureditev določeno logiko, saj razen procesnih zahtev, ki terjajo določeno urejenost postopka in posledično določajo vrstni red, zakritost določenih delov oz. stopnjevanost postopka ( v smislu ločenega zaslišanja prič, soobtoženih in podobno), bi zvočno snemanje posameznih delov razkrivalo osebne podatke udeleženih, ki so jih sodišča dolžna varovati v skladu s določbami zakona. Vsaka stranka, ki nastopa v procesu se namreč identificira zaradi česar se zanjo ugotovijo določeni osebni podatki.

Glede na obravnavani primer v gradivu tudi ni mogoče enačiti posnetkov udeležencev glavnih obravnav v kazenskih zadevah z posamezniki, ki nastopijo v javnosti ali na javnih prireditvah. Če je pri javni prireditvi še mogoče izhajati, kolikor razumem odločbo iz 3.odst. 10 čl. ZVOP, pa sicer javne glavne obravnave s tem ni mogoče enačiti. Nedvomno je, da bi snemanje izvajal zasebni izvajalec za lastne potrebe, vendar pa iz narave, sicer javne glavne obravnave, izhaja, da udeleženci nastopajo v njej ne iz lastnega interesa temveč interesa države, oz. konkretnega izvajanja oblasti.

3. PREDLOG REŠITVE PROBLEMA / PODROČJA

Osebno sem mnenja, da sicer v prihodnosti ne bo mogoče ostajati na sedanji ureditvi, čisto enostavno zaradi tega, ker je pritisk ne sam interes medijev temveč tudi javnosti takšen, da bodo potrebne določene modifikacije. Javnost pač hoče vedeti in ima za to tudi legitimen interes, saj gre tudi pri sodni veji za izvajanje oblasti. Ta pa, če hoče ohraniti svoje demokratične temelje, mora dopustiti kritični vpogled.

Kar je pri stvari zaskrbljujoče, da, čeprav se na tej točki križajo interesi sodstva in medijev, ne pride do institucionalnega povezovanja, ki bi omogočalo začrtanje tako interesnih okvirjev kot tudi meja, predvsem pa najti načine, ki bodo ob hkratni javnosti sojenja omogočali ustrezno varstvo zasebnosti.

Edina rešitev, ki jo vidim sam je v ustanovitvi skupnega posvetovalnega telesa med mediji in pravosodjem.

 

Martin Jančar je sodnik na okrožnem sodišču v Celju. Prispevek je povzetek njegove predstavitve na IV. Liberalnem kolokviju: Varstvo osebnih podatkov v informacijski dobi, ki se je odvijal med 7. in 8. januarjem 2012 v Mariboru.