Avtor: Andrej Simonič, odvetnik, Odvetniška družba Simonič in Vrančič1. Teza oziroma definicija problema

Pod pojmom podjetništvo razumem sposobnost določenega dela (in ne vseh) populacije, da z lastno idejo in z lastnim delom brez socialnih transferov izdeluje in na trgu prodaja produkte, tako da s tem preživi sebe in svojo družino, ter da še zaposluje delavce.Teza je, da pojav globalizacije v predglobaliziranem gospodarstvu z neprilagojeno strukturo velikemu delu populacije onemogoči podjetništvo, manjšini podjetnikov pa omogoči (prej nemogočo) globalno rast in razcvet.Število podjetnikov se absolutno zmanjšuje, manjšina podjetnikov pa ustvarja večja podjetja in načeloma je proces nevtralen, vendar pa glede na konkretne okoliščine nekatere dežele nadpovprečno rastejo, drugod pa nastajajo ekonomske puščave

2. Analiza problema

Pod pojmom produkt razumem tako fizični izdelek kot tudi stortve v trgovini na debelo in na drobno.Značilnost predglobalne ekonomije je bila proizvodnja dragih produktov v malih serijah z visoko dodano vrednostjo. Z ustvarjenim dobičkom (in delavci s svojimi plačami) so se kupovali drage izdelke drugih maloserijskih proizvajalcev. Vmes so bile še carine in druge trgovinske ovire.Dobri produkti so bili dragi, srednje zanič produkti so bili cenejši, vendar so bili vseeno prodajljivi in so omogačali rentabilno proizvodnjo in slabe plače, pa vendar preživetje srednje slabih delavcev, kot je bila to primer poosamosvojitvena Slovenija.Globalizacija je nujna in nereverzibilna posledica tehničnega napredka in je nastala tudi kot posledica odprave trgovinskih ovir in marginalizacije stroška carin. Poti nazaj ni, razen na talibanski način v Severno Korejo.

Globalizirano gospodarstvo izdeluje velikoserijske produkte z nižjo dodano vrednostjo po produktu in zaposluje vse manj ljudi z vsenižjimi plačami. Problem je, da je proces z vidika podjetniških dobičkov globalno nevtralen, plače srednjega sloja prebivalsva pa se nižajo. Nižanje poteka z zamikom, še pred tem se namreč še bolj znižujejo cene produktov, ki jih delavci kupujejo v trgovinah s svojimi plačami.

Izdelava produktov v velikih serijah pomeni zamnjševanje absolutnega števila podjetij in podjetnikov in selitev podjetnikov med mezdne delavce in s tem konec njihovega podjetništva. Naprimer lastnik male trgovine postane prodajalec v Mercatorju.

Zgoraj opisan proces vodi v splošno povečanje bogatstva v bivših nerazvitih delih sveta. V razvitih deželah pa uspeva le tam, kjer so uspeli ustrezo spremeniti in sfokusirati strukturo svoje ekonomije. Komur to ni uspelo se nahaja na poti v ekonomsko puščavo. Kaj hitro namreč obstane cela ekonomija. Srednje slabega produkta namreč ni več mogoče nikomur prodati, še kar nekaj časa pa je možno kupovati vse cenejše produkte iz konkurenčnih trgov. Nazadnje imajo kupno moč le še upokojenci, potem pa se veja na kateri sedimo in jo žagamo dokončno zlomi.

Primer je mesto Pančevo v Srbiji. Nasprotni primer je Bijelina v BIH.

3. Možne rešitve v Sloveniji

Menim, da v Sloveniji nastaja zgoraj opisana ekonomska puščava.

Proces je potrebno takoj prekiniti. Potrebna je takojšnja in temeljita sprememba celotne proizvodne in lastniške strukture slovenskega gospodarstva.

Najprej je s spremembo stečajne zakonodaje potrebno razdolžiti obstoječe gospodarstvo in spremeniti lastniško strukturo.

Potem je potrebno eknomijo sfokusirati v področja, kjer imamo komparativno prednost in na teh področjih zagnati zasebne investicije. Začeti treba tam, kjer je najlažje, kjer že imamo kvalitene kadre in naravne prednosti. Imamo dobra zdravilišča, imamo dobre električarje, varilce orodjarje in ša marsikaj. Njim treba omogočiti zagon podjetništva in totalno deregulacijo. Imamo dobro industrijo sestavnih delov za različne končne proizvode, zlasti če gre za specialne maloserijske izdelke.

Opuščati je potrebno ekonomijo tam, kjer nam ne gre in se že dolgo brez uspeha trudimo. Od vlaganja v znanost ni nobenih rezultatov. Imamo slabe družboslovno izobražene kadre, potrebna bi bila prekvalifikacija. Ne moremo rentabilno prozvajati produktov z blagovnimi znamkami, ne gre nam trgovina na drobno, vse to opustimo oziroma odprodajmo takoj.

Fokusiranje gospodarstva bo zahtevalo popolno prenovo izobraževalnega sistema. Kratkoročno bodo potrebne množične prekvalifikacije.

Izvedba oziroma vsaj zasnova zgoraj predlaganega je predpogoj za kasnejšo sanacijo finančnega sistema. S tem bi ustvarili zaupanje finančnih trgov, kateri bi potem zlahka v pomembnem delu fincirali sanacijo finančnega sistema, zlasti bank.

S tem bi ustvarili pot za izhod iz krize.