Peticija, ki daje upanje

Posted by in Članki, Gospodarstvo, Politični sistem, V medijih 04 Feb 2015

Tanja PorcnikPeticija ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva! je v slovenski prostor prinesla veliko novega vetra, predvsem pa zavedanje, da nas ni tako malo tistih, ki verjamemo, da je v Sloveniji nujno presekati prakso zadnjih dveh desetletij, ko je politika ohranjala megalomanski vpliv v gospodarstvu, tako neposrednega prek državnega lastništva podjetij, kot tudi posrednega z državnimi naročili. Politika uporablja ta dva kanala za zasebno okoriščanje kot tudi zagotavljanje rent in uslug njej lojalnim interesnim skupinam, medtem ko vsem državljanom izdaja račune za to prakso.

Peticija, ki se odločno zavzema za umik države iz gospodarstva, daje glas tako tistim, ki smo se s peticijo izpostavili, kot vsakemu od več kot 10.000 podpisnikov, kolikor se nas je nabralo v le dveh tednih. Marsikateri podpisnik je zelo pozitivno presenečen nad nabrano množico somišljenikov, saj se je marsikomu v preteklosti dozdevalo, da je v svojem razmišljanju, da je Slovenija zašla s poti, osamljen. Tak občutek so ljudje dobili tudi zato, ker so politiki, strokovnjaki državnega upravljanja, priskledniki in njihova medijska trobila desetletja ponavljali abstraktne stvari, kot so nacionalni interes, sektorska politika in strateško upravljanje državnih podjetij, seveda s pravimi ljudmi na položajih. Neumorno so trdili (nekateri med njimi še danes), da je vpliv države v gospodarstvu v dobro vseh državljanov. Ni pomembno, ali te puhlice ponavljajo iz političnih, finančnih ali drugih osebnih interesov, zelo pomebno pa je, da je vse to govoričenje metanje peska v oči državljanom, da se lahko tisti na oblasti in njihovi prijatelji še naprej okoriščajo na plečih zaupljivih in zavedenih državljanov.

Ko splakneš pesek iz oči in se soočiš z resnico, je stvar kristalno jasna. Slovenija že dolgo ni več obljubljena dežela. Ne samo da tujcev ne zanimata delo ali posel v Sloveniji, tudi sami Slovenci vedno pogosteje odhajajo iz države. Zagotovo ne, ker je tu raj in drugje pekel, kot nam hočejo brez vsakršnega občutka odgovornosti naslikati prej omenjeni krivci za razmere v državi. Realnost je med drugim razvidna tudi iz lestvic ekonomske svobode, kjer je Slovenija grda račka Evrope. Poglavitni razlog za porazno majhno ekonomsko svobodo v Sloveniji je ravno vpliv države v gospodarstvu ter posledično davčno breme, ki ga država naloži davkoplačevalcem za poplačilo zapitka politikov in njihovih prijateljev. Pretekli teden je izšla lestvica ekonomske svobode, ki jo vsako leto objavljata fundacija Heritage in Wall Street Journal. Za poznavalce te tematike ni presenetljivo, da je Slovenija v tako nezavidanja vrednem položaju, da se je le za las izmuznila, pa bi bila opredeljena kot večinoma nesvobodna država. Oblikovalci lestvice so jasni, glavni razlog za porazne ocene Slovenije je delež državnega lastništva podjetij.

Slednje bi nas moralo skrbeti tudi zato, ker je delež državnega lastništva podjetij tem večji, čim večjo moč imajo oblast in interesne skupine, ki so se rodile iz pajdaškega kapitalizma oziroma kronizma. V takem družbenem sistemu tisti, ki so na oblasti in njihovi prijatelji odločajo tudi o tem, kje in na katerem delovnem mestu so državljani zaposleni, s kakšnim dohodkom in pogoji, kakšno blaginjo posledično uživajo tako oni kot njihove družine. Kot je že Friedrich von Hayek opozoril, večji kot je delež družbe, kateremu je država neposredno ali posredno delodajalec, večja bo prisotnost prisile države nad državljani oziroma manj svoboščin bodo uživali. Pri tem pa ne gre le za ekonomske svoboščine, saj ekonomska svoboda ni le neprecenljiva kot taka, temveč tudi omogoča obstoj drugih svoboščin, kot so svoboda tiska, izražanja in zborovanja, migracij, vere itd.

Seveda naši politični odločevalci ne želijo niti slišati za porazne ocene ekonomske svobode pri nas. Enako velja za njihove podaljške, mnenjske in medijske oblikovalce, ki strumno in vztrajno v javnosti ponavljajo, da so to nepomembne lestvice, ki z realnostjo nimajo nobene povezave. Pozabili so dodati, da nimajo nobene povezave z realnostjo tistih, ki so blizu oblasti, vsi drugi državljani pa zelo občutijo pomanjkanje ekonomske svobode in posledice, ki jih to prinese, kot sta na primer manjša blaginja in kakovost življenja. To pa zato, ker so države, ki izboljšujejo ekonomsko svobodo, priča večanju blaginje in kakovosti življenja, medtem ko ravno nasprotno velja za države, v katerih se zmanjšuje.

Če hočemo zmanjšati ekonomsko podrejenost in odvisnost državljanov od oblasti in njihovih izbrancev, katerim je bil po politiki dodeljen preferenčni položaj v družbi, moramo odločno, nemudoma in transparentno nadaljevati privatizacijo podjetij v državni (so)lasti. V slovenski družbi dozoreva spoznanje, da je nadaljnja privatizacija pogoj, če želimo imeti državo, pred katero bomo vsi državljani enakovredni in imeli možnost, da sami odločamo o ekonomski plati svojega življenja, ne pa da drugi živijo na naš račun. Osvoboditev prebivalcev Slovenije izpod okov oblasti in njenih prijateljev bo pomenila večjo blaginjo, manjšo brezposelnost in višjo gospodarsko rast.

Ko bomo dosegli, da nam rojaki ne bodo več odhajali v tujino, morda se bo celo kdo, ki je v tujino že odšel, vrnil, bomo vedeli, da so se v Sloveniji stvari spremenile na bolje. Takrat bomo imeli družbo in državo, ki bo dajala prednost SIPovcem (sposobnost, izobraženost in poštenost) in ne VIPovcem (»veze« in poznanstva), kot je to podjetnik Marjan Batagelj pojasnil v svoji izjavi podpore peticiji.

Ob spoznanju, da politični izbranci živijo na naš račun, imamo dve možnosti. Ali še naprej utapljamo svojo žalost in depresijo v alkoholu (po Eurostatu smo na vrhu lestvice držav EU po številu umrlih zaradi alkohola: 6,34 na 100 tisoč prebivalcev) ali pa glasno in pokončno zahtevamo pravičnejšo, naprednejšo, bogatejšo in svobodnejšo Slovenijo. Prvi korak je lahko podpis Peticije ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva! na spletu ali stojnici v centru večjih slovenskih mest.

 

Prispevek je bil prvotno objavljen kot kolumna v Revija Reporter dne 2. februarja 2015.

Post a comment