Krepitev pravne države v interesu vsakega državljana

Posted by in Članki, Politični sistem, Pravni sistem 03 Feb 2011

Tanja PorcnikPravna država na papirju

Čeprav je v drugem členu Ustave Republike Slovenije zapisano, da je Slovenija pravna država, se je pojem pravne države šele v zadnjih nekaj letih razplamtel v Slovenskem javnem, političnem in medijskem prostoru. Termin je postal tako pogost, da več ni možno prelistati enega izmed dnevnih časopisov brez, da ne bi zasledili omembe pravne države. Tudi na javnih okroglih mizah ali pogovorih z gospodarsko ali politično tematiko se ta termin hitro prikrade v komentarje prisotnih. Posledično smo si vsi – od politikov, novinarjev, akademikov do državljanov – ustvarili določeno mnenje o stanju pravne države v Sloveniji. Kljub vsemu, ali vemo, kaj je pravna država?

Pravna teorija nas poduči, da imamo pravno državo, ko je delovanje državnih organov oziroma nosilcev politične oblasti pravno vezano, in je varstvo posameznikovih pravic in svoboščin temelj prava. Povedano drugače, če državni organi ob odločanju o varstvu posameznikovih pravic in svoboščin delujejo v skladu s pravom, potem živimo v pravni državi.

Kot taka je pravna država na političnem področju prepletena z demokracijo, delitvijo oblasti in političnim sistemom nasploh, medtem ko je na ekonomskem področju eden izmed poglavitnih pogojev za predvidljivost in zanesljivost trga, varstvo zasebne lastnine in menjavo v svobodnem tržnem gospodarstvu.

Pravna država in ideologija

Neizogibno dejstvo je, da politični in pravni akterji pravno državo velikokrat predstavljajo ideološko. Problemi, ki nastanejo ob tem so dvostranski. Na eni strani se pravo predstavlja kot lek za vse bolečine, kar v družbi ustvari pretirano zaupanje v pravo, ki je med drugim privedlo do astronomsko visoke stopnje sodnega pravdanja v Sloveniji, medtem ko zaradi zatrtih pravnih vrednot ne pride do razumske in etične komunikacije reševanja sporov izven sodišč. Po drugi strani pa kazanje s prstom na pravo pri vsakem problemu, s katerim se država sooči, privede do pretiranega nezaupanja v pravno državo. Pri tem je potrebno dodati, da so tudi mediji odgovorni za pretirano nezaupanje v pravno državo, saj jim je prevečkrat v interesu šokirati javnost in premalokrat podkrepiti svoje izjave.

Skrhana pravna država

V Sloveniji se velikokrat omenja propad, razkol, zaton ali celo izumrtje pravne države. Res je, da pri nas udejanjanje načel in vsebine pravne države v posameznih segmentih upada, včasih celo ne deluje—nobena večja afera še dobila sodnega epiloga—a tukaj moramo biti previdni, da ne posplošimo zadevo in začnemo trditi, da nič ne deluje tako, kot bi moralo. Ena izmed takih posplošitev je trditev, da imamo dve pravni državi—eno za elito, drugo za ostale državljane.

Krivda na sodni veji oblasti?

Kje so razlogi za šepanje ali celo nedelovanje pravne države? Odgovor bomo začeli iskati v sodstvu, saj se v javnosti največkrat prav tretjo vejo oblasti obdolžuje za skrhano pravno državo. Z razlogom?

Čeprav se stvari v sodstvu izboljšujejo, se moramo zavedati, da je statistično gledano sodstvo trenutno tam, kjer je bilo leta 1995-1996, ko se je reforma začela.

Med drugim je nujno skrajšati čas sojenja in število sodnih zaostankov. Sojenje v razumnem roku je pri nas neznanka. Nesprejemljivo je, da se nekateri sodni primeri vlečejo leta ali celo desetletja. Po podatkih Svetovne banke izvržba v Sloveniji v povprečju traja 1290 dni. Za primerjavo vzemimo Singapur, kjer izvržba v povprečju traja 150 dni, ali Norveškem, kjer izvržba v povprečju traja 280 dni.

Stranke, ki gredo na sodišče bi morale vedeti, kdaj bo njihova stvar prišla na vrsto in kdaj se bo končala. V Sloveniji vlada splošna negotovost, koliko časa lahko morebitno pravdanje traja. To negotovost bi lahko zmanjšali z rednimi objavami statistike povprečne dolžine sodnih postopkov različnih vrst. S tako informacijo v žepu bi marsikdo dvakrat premislil, preden bi se odločil za sodno pravdanje, kar bi takoj bistveno znanjšalo število primerov na naših sodiščih.

Ni presenetljivo dejstvo, da nekateri sodniki hitreje rešujejo primere, drugi manj. Kaj motivira sodnike, da več in boljše delajo—plača, prosti čas, ugled, lovorike, dodatno izobraževanje, napredovanje? Zanimiva je ugotovitev študije, ki so jo leta 2010 naredili Valentina P. Dimitrova-Grajžl, Peter Grajžl, Janez Šušteršič in Katarina Zajc, da je sodniška produktivnost na prvi stopnji odvisna od pripada sodnih primerov.

Določeni strokovnjaki in poznavalci sodnih mlinov pa nas opozarjajo, da v našem sistemu največji problem ni pomanjkanje spodbud za učinkovitejše delo, saj naj bi naši sodniki prejemali preveč korenčkov in premalo palice. Tako postopanje bo možno šele, ko se bodo določila jasnejša merila za kvaliteto in učinkovitost delovanja sodstva. Zelo pomembno je, da so ta merila in periodični rezultati merjenja dostopni javnosti na pregleden in enostaven način.

V javnosti je možno tudi slišati predlog, da so nujne izboljšave na področju organizacije dela sodišč. Zakaj sodišča organizacijsko ne vodi manger? Taka oseba ne bi imela pristojnosti posegati v vsebinsko delo sodišč, a bi bila zadolžena, da sodni postopki tečejo hitro in učinkovito. Dodatna naloga managerja sodišča bi lahko bila, da nagrajuje zaposlene po učinkovitosti in predlaga Sodnemu svetu v razrešitev neučinkovite sodnike. Za izboljšanje stanja v našem sodstvu je nujno, da se najde način in odločnost, da se iz sodniških vrst izločiti tiste posameznike, ki so neučinkoviti oziroma neodgovorni pri svojem delu. Dodatna pozitivna stran tega koraka bi bila zmanjšan pritisk na uspešne sodnike, da se prilagodijo povprečju.

Marsikdo ne ve, da je razmerje med številom sodnikov in strokovnih sodelavcev na sodiščih porazno (1 sodnik na : 2,7 strokovnega sodelavca), kar nas uvršča na dno lestvice novih državah članic Evropske unije. Delo sodnikov bi lahko bilo učinkovitejše, če bi le-ti imeli na razpolago več strokovnih sodelavcev. Trenutno je naš sistem zaposlovanja na sodiščih zastavljen tako, da so predsedniki sodišč tisti, ki imajo možnost izbire ali bodo razpisali mesto za sodnika ali strokovnega delavca. Večina se raje odloči za sodnika. K večji učinkovitosti sodišč bi tudi privedla sprememba, ki bi dovoljevala, da se na mesto strokovnega sodelavca lahko prijavijo tudi nepravniki. Taka sprememba bi imelo pozitivni učinek tako na delo sodišč kot na trg dela. Je pa tudi res, da marsikateri sodnik ne zna “uporabiti” svojih strokovnih sodelavcev, ne glede na to koliko jih ima. Slovenci nismo navajeni na timsko delo in to se odraža tudi pri sodnikih.

Podatki za leto 2008 kažejo, da so Slovenska sodišča rešila veliko število starih zadev, in zaostanki so se bistveno znanjšali na nekaterih sodiščih, a kljub temu ostaja globoko javno nezaupanja v sodstvo. Ohranjanje stopnje nezaupanja tako ne more temeljiti na dejstvih, ampak je najverjetneje posledica vse večjega političnega pritiska na tretjo vejo oblasti oz. prenašanja krivde za svoje napake in neuspehe na njo.

Da bi si ljudje narisali realnejšo sliko delovanja sodstva in povečali zaupanje v pravno državo, moramo sodstvo kot tako na razumljiv in nazoren način približati povprečnemu državljanu. Slovencem, ki zelo radi gledamo filme in nanizanke o forenzikih, tožilstvu in pravnih praksah na splošno, bi predlogi, ki jim na lastne oči omogočijo doživeti (ne)delovanje pravosodja, morali biti zanimivi. Prvi predlog: Posamezniki se udeležijo glavnih obravnav, ki so razen v izjemnih primerih odprte za javnost. Drugi predlog: Država zagotovi medijski prenos javnih obravnav. Tretji predlog: Država zagotovi, da so vse pravnomočne odločbe sodišč javno dostopne na spletu, kjer bi bila zagotovljena anonimnost strank v postopkih, medtem ko bi bila imena sodnikov, odvetnikov strank in tožilca javna. Četrti predlog: Sodišča organizirajo »Dan odprtih vrat«. Peti predlog: Posneti dokumentarne televizijske oddaje ali celo (simulirane) obravnave. Šesti predlog: Država in nevladne organizacije pripravijo in razdelijo slikanice, zgibanke in podoben informacijski material, ki bo na razumljiv način pojasnjeval, kaj lahko državljani od sodišča pričakujejo, kaj bodo počeli kot stranka na sodišču in koliko časa lahko traja ali stane pravdanje.

Kaj lahko prispeva zakonodajna veja oblasti?

Pri oceni zdravja pravne države se moramo zavedati mej sodniškega vpliv. Sodna veja oblasti namreč ne spreminja stare niti ne predlaga ali sprejema nove zakonodaje. To je v domeni zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Prav zato je eden izmed pomembnejših pogojev delovanja pravne države zadostna politična volja. Hkrati se moramo državljani kot tudi oblast zavedati, da tudi ko obstaja politična volja za delujočo pravno državo, da s spremembo predpisov stanje ne moremo na hitro izboljšati in mora zato krepitev pravne države biti zastavljena na dolgi rok.

Sta tožilstvo in policija brez napak?

Državno tožilstvo je premalo proaktvino, medtem ko bi se od tožilcev moralo zahtevati več odgovornosti za delo. Državni tožilci imajo veliko vlogo pri preiskavi kaznivega dejanja, medtem ko na sami obravnavi več ali manj počivajo. Odgovornost tožilcev se ne bi smela končati pri tem, da navržejo dokaze in materiale sodišču.

Postavlja se vprašanje, zakaj večino kriminala pri nas odkrijejo mediji, medtem ko se zdi, da policija primere bolj prikriva kot odkriva? Zakaj policija ni bolj proaktivna? Eden izmed problemov je ta da se policija preveč ukvarja s predpisi in adminsitracijo namesto z namenom svojega obstoja. Drugi problem je, da je v zadnjih 20 letih zaradi političnih igric ogromno odličnih kadrov v policijskih vrstah upokojilo, kar je privedlo do drastičnega pomanjkanja strokovnjakov, ki bi vodili kriminalistične preiskave, predvsem v gospodarstvu.

Pravna država kot pogoj gospodarske rasti

Daniel Kaufmann s Svetovne banke opozarja, da delujoča pravna država omogoča gospodarsko rast in blaginjo prebivalstva, medtem ko jo nedelujoča zavira. Kot primere naj samo omenim v veliki meri nemočno in neučinkovito slovensko sodstvo v primerih zlorab notranjih informacij, lastninjenja in porazne plačilne nediscipline. Posledično smo bili priča poslabšanju gospodarske klime in odvračanja posameznikov od podjetništva zaradi povečanega tveganje, kar je na agregatni ravni zaviralo prestrukturiranje gospodarstva.

»V Sloveniji moramo končno vzpostaviti razmere, v katerih bodo posamezniki čutili, da so varni, da je varna njihova lastnina, da bodo njihova prizadevanja in napori nagrajeni, še posebej pa, da je družbena ureditev pravična. Menim, da moramo v tej državi končno vzpostaviti razmere, ko bomo lahko nadzorovali politične elite, torej demokracijo, obenem pa tudi kapitalizem. Eno in drugo je neločljivo povezano, obenem pa sta delujoča demokracija in kapitalizem osnovna predpogoja, ki zagotavljata dolgoročno blaginjo vsega prebivalstva,« meni dr. Urban Vehovar, docent na Pedagoški fakulteti v Kopru.

Pravna kultura

Za realnejšo sliko stanja pravne države v Sloveniji je na plečih vsakega posameznika, da si vzame nekaj časa za razmislek, pridobi čim več informacij in sooči svoja stališča v odprtih razpravah. Eden izmed pomembnejših korakov k boljši informiranosti javnosti bi bilo več raziskovalnega novinarstva in manj rumenega tiska, ko se pokrivajo taka vprašanja. Hkrati se moramo državljani obvezati k višji pravni kulturi in k njej pozvati tudi politične in pravne akterje, od katerih je potrebno zahtevati več zrelosti in konstruktivne kritike svojega dela.

»Poglavitno breme pravne kulture v Sloveniji vidim v poskusu ločevanja med aktivno in pasivno vlogo pri njenem zagotavljanju: skrb za pravno državo naj bi zadevala le poklicne pravnike, laični javnosti pa naj bi pripadla le vloga odjemalca te dobrine. To je naivno. Pravna država je stvar skupnosti kot take in dokler se državljani ne bodo naučili zahtevati od ključnih uporabnikov prava, da ga brezpogojno spoštujejo, dotlej bodo vsa prizadevanja v tej smeri ostajala na pol poti,« meni dr. Rok Svetlič iz Fakultete za humanistične študije Koper.

Ohranjanje in dvigovanje pravne kulture je možno le, če državljani ponotranjimo temeljno državotvorno predpostavko, da si v demokratični ureditvi pravo in morala nista nasprotnika, temveč v pretežni meri vsebinsko sovpadata. Za dosego povečane strokovne kompetence akterjev v pravosodnju je v prvi vrsti potrebno na pravne fakultete uvrstiti predmete moralne in politične filozofije.

Klic k močnejši in glasnejši civilni družbi

Slovenija ima danes zelo šibko civilno družbo. Tista, ki je obstajala v 80ih, se je preusmerila v politiko. Civilna družba se bo morala prebuditi in prevzeti odgovornost za spremembe. Uspeh sprememb je v rokah civilne družbe, ki brezkompromisno zahteva pravno državo. Navsezadnje so civilne iniciative nujne za ustvarjanje dobrih sodnih precedensov.

Prispevek, ki je bil objavljen v reviji Demokracija dne 3. februarja 2011, je avtoričin povzetek razprav II. Liberalnega kolokvija na temo Krepitev pravne države v Sloveniji: Neodvisnost, integriteta in učinkovitost sodstva, ki se je odvijal med 8. in 9. januarjem 2011 v Portorožu.